Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.
Šege, običaji in vraže
Vedno bolj in bolj izginja nekoč bogati zaklad ljudskih šeg in običajev. Samo v osamljenih dolinah, kamor nikoli ne prodre žvižg lokomotive, stran od velikih prometnih poti, še naletimo na ostanke stare ljudske dediščine. A tudi tu se že pozna vpliv modernega časa. Vendar se dobri ljudje ne morejo ločiti od priljubljenih, starih pripovedk. Te so seveda poznale tudi mame in stare mame. One so jih pripovedovale ob dolgih zimskih večerih, kar je bilo za vsako hišo čisto nekaj običajnega. Tega človek ne pozabi zlahka; preide mu v meso in rad se uči to, kar vidi pri svojih prednikih.
“K ljudski poeziji spadajo tudi razni praznični običaji. Smisel za poezijo se je v ljudeh pojavil v prastarih časih. Rasel je z ljustvom in skozi dolga stoletja ni izginil, kajti še posebno kmetu je bila poezija edino razvedrilo, s katerim si je podeželan lajšal svoje mukotrpno in težko življenje. S poezijo si je poživil sivi vsakdan, tam pa, kjer je bila povezana s cerkvenimi opravili, je predstavljala vspodbudo in pomembno vsebino praznika. Posebno bajtarji, katerih zdravje in bol sta bila tesno povezana z naravnimi pojavi, so svoje običaje vezali na poezijo. Mnogim šegam, ki izvirajo še iz starih poganskih časov, je bil prvotno vzet za podlago globok simboličen pomen. Ta je bil sčasom pozabljen, z njim povezana opravila pa so ostala in polagoma postala golo praznoverje.”
Tako je Hauffen zapisal uvod v poglavje o šegah, običajih, vražah in mitih v lepi knjigi z naslovom 'Nemški jezikovni otok Kočevje'.
Posebno bogato z raznimi običaji je praznovanje božiča, ki sovpada s staropoganskim praznikom Zimskim kresom. V dvanajstih svetih nočeh naj bi imele čarovnice in druga hudobna bitja posebno moč nad živalmi in ljudmi, zaradi česar so se jim ti skušali zoperstaviti z vsemi sredstvi. Posebno zaščito je zagotavljalo izklicevanje imen 'Jesu' in 'Svetega Janeza Brezglavnika'. Na tri božične večere so škropili z blagoslovljeno vodo vse prostore hiš, hlevov, skednjev pa tudi njive in travnike. Tako so ljudje odvračali in zadržali čarovnice, kače in ostalo golazen tako daleč stran od hiše, do koder so lahko poškropili blagoslovljeno vodo. Z istim kropilom se je moralo na novoletno jutro blagosloviti živino pri napajanju. Nekaj kropila so si prihranili tudi do spomladi in so ga je vkopali v prvo brazdo. Kmetu je to prineslo srečo in blagoslov, predvsem pa bogato žetev.
Na božično noč je moralo biti vse lepo pospravljeno. V glavnem bivalnem prostoru, v kuhinji in kleti, na dvorišču in skednju ni smelo biti nobenega prahu ali umazanije, kajti drugače je plevel prerastel žito na njivah.
V Novih Lazih je še danes živa šega, po kateri mora moški z razpelom in majhnim zvonom v roki na tri božične večere v cerkvi na vse štiri strani neba zvoniti. S tem naj bi obvaroval ves okoliš pred točo. Na božične noči je človek lahko izvedel tudi kaj o svoji prihodnosti. Zvečer se je bilo potrebno podati k ograjam in razpotjem ter tam natanko prisluhniti. Če se je zaslišala glasba, je to pomenilo, da se bo v hiši nekdo poročil. Jok je pomenil žalost in nesrečo, zvoki kovanja pa so napovedovali mrtveca. Kdor si je drznil med takim prisluškovanjem zlesti kam v višino, temu se je zagotovo kaj slabega zgodilo.
Tako je brez sledu izginila neka deklica, ki se je na božični večer povzpela na drevo, da bi tam prisluškovala. Pred leti so nad neko hišo v Innlaufu sijale tri lune in naslednje leto so imeli pri tej hiši trojčke.
Na sveti večer so dobre mamice za svoje otroke napekle poleg običajne božične dobrote šiplinga, tudi majhne hlebčke kruha, imenovane taubé, za vsakega otroka posebej. Njihovo veselje, ki so ga imele pri tem, se izraža v mnogih pesmih, npr.:
Tu, tu golobček,
moja rita je tvoj grob,
moji prsti so ti sveča,
moji zobje so tvoji grobarji.
Lepi beli golobček,
poljubi me,
poljubim te,
jaz sem tvoja,
ti si moj,
tega ni moč spremeniti.
Dninarice, ki so pomagale pri mlačvi žita, so na ta dan dobile vsaka hlebec belega kruha. Tako so nekatere pri različnih gospodarjih nabrale do deset hlebov kruha.
Vrhunec božičnega praznika opisuje Hauffen v svoji izvrstni knjigi - Nemški jezikovni otok Kočevje:
“Na tri svete noči, na božični večer, na Silvestrovo in na predvečer praznika Treh kraljev, so v Kočevju z jaslicami okrašeno mizo najprej pokrili z belim prtom. Na mizo so položili tri ali več hlebčkov belega kruha. Manjšim hlebčkom se je reklo čuvaji in sosedje, večjim pa rodbina. Večjemu hlebu se je reklo tudi 'šipling'. Okrašen je bil s figurami, zamesenimi iz testa, s Kristusom v zibelki, golobi, kokošmi, govedom in svinjami ter pletenim robom. Ta glavni hleb se je pojedel na dan treh kraljev. Tudi živini so dali košče tega hleba, zamešanega v krmo, da bi od nje odvrnili čarovnice. Tisti, ki se je odpravljal na pot, je za zaščito pred vsemi slabimi silami prav tako vzel s seboj nekaj kosov tega hleba. Poleg hleba so položili na tri svete noči na pokrito mizo nože, krožnike, perilo, obleke, rožni venec, molitvenik, kljuke, sekire, motike, srpe, nakit, bakren denar, ščetine in blagoslovljene sveče, pod mizo pa so namestili pluge, ostalo večje orodje ter vedro za molžo. Vsi ti predmeti so bili na ta način blagoslovljeni in kdor je pozneje nekaj od tega nosil pri sebi, mu čarovnice niso mogle do živega. V času polnočnice so se uresničevale različne vraže.Če mežnar obleče oblačila narobe, vidi kako letijo čarovnice, ki se pačijo proti oltarju, ven iz cerkve. Ko župnik pri maši povzdiguje monštranco, vidi skoznjo čarovnice. Ministrant jih opazi, če gleda proti zvoniku. Kdor se točno ob polnoči vsede na pručico, ki je izdelana iz treh vrst doma sušenega lesa (tudi tisovina mora biti zraven), se sreča iz oči v oči z vsemi čarovnicami. Mora pa, preden je konec maše, vreči pručico iz cerkve, trikrat teči okoli nje in zopet nazaj vanjo. Ako to ne naredi, ga čarovnice raztrgajo. Po maši se vsi pokojni vaščani zberejo v cervi pri božji službi, ki jo vodi umrli župnik. Ta je lahko odrešen te dolžnosti, če se mašno knjigo zapre. Če opolnoči na božič opazimo, da na poljih ali drugod gori ogenjček, je tam zakopan zaklad. Da bi ga izkopali, moramo zmoliti en očenaš, nato pa hrbtno iti krožno okoli ognja, vreči v ogenj rožni venec in tisto mesto poškropiti z blagoslovljeno vodo.
Kdor gre na božični dan na lov, ta naleti enako, kot sta sveta Evstahijus in Hubert, na jelena s križem namesto rogovja. Takrat mora lovec čim hitreje ubrati pot domov, drugače pride divja jaga, ki jo najpogosteje videvajo na božični čas v Kočevju, pa tudi v ostalih nemških deželah. Kdor se hoče rešiti pred divjo jago, se mora hitro uleči na zemljo, obraz obrniti proti tlom, roke in noge pa mora prekrižati. Če ne naredi tako, mu hudič zavije vrat.”
Božični kruh (šipling) se običajno okrasi s precej razkošnim vencem iz testa. Ta venec se skrbno hrani, da se ga pri prvi žetvi položi na dno košare. S tem vencem se obvaruje otroke pred kolikami in podobnimi boleznimi.
Kdor na božično noč zleze v krušno peč, vidi pred njo stati svojo bodočo nevesto. Kdor po polnočnici pogleda skozi ključavnico, lahko vidi najpomembnejše dogodke prihodnjega leta. A kdor tako skozi pogleda, mora tudi vstopiti v sobo, predno gre drugam, drugače se mu bo čez leto slabo godilo.
Druga vraža pravi, da se na božične večere ne sme na mizo postavljati loncev, drugače bo vse žito sprhnelo. Prav tako ne smejo od božiča do treh kraljev na podu nastati luže, ker bodo na polju poplave. Če se od domačih na božične dneve kdo uleže na posteljo, bo žito te domačije na poljih poležano na tleh. Dvanajst noči v božičnem času ima prenesen pomen za vremenske razmere dvanajstih mesecev leta.
Kdor opolnoči pred šestindvajsetim decembrom vstopi v hlev in ima praprotno seme v čevljih, ta sliši, kaj se pogovarjajo živali. Takrat namreč napovedujejo dogodke naslednjega leta.
Na dan nedolžnih otrok gredo deklice in dečki z lepo okrašenimi palicami po hišah, z njimi udrihajo po odraslih in pojejo različne verze.
Tako na podeželju:
“Kot je sveža moja palica,
tako naj bo vaš križ,
daj, da bi bili danes leto
za tisoč guldnov bogatejši.
Ali pa v Kočevski Reki:
“Pišna, pišna!
Dolgo vam življenje,
le krajcarjev pujsa dajte,
kdor je skopuh
naj ga pes požre.
Nato dobijo otroci denarja, orehov ali jabolk.
Na Starega leta dan so možje v Kočevski Reki hodili od hiše do hiše in peli novoletno pesem,
katere prvi verz se glasi:
Novo leto,
polni smo pričakovanj,
Srebrno-belo, rdeče zlato,
zanj dobimo lepe device.
V Svetlem Potoku in v Nemški Loki prinese gospodinja ali soseda skrivaj, da je otroci ne bi videli, v sobo orehov in jabolk. Pri tem govori: “Otroci, telički, jagenčki, kozlički, daj bog, da bi bilo za vas vsega dovolj.” Potem pride ves drobiž, veliki in majhni, ter hiti pobirati s tal in se tepsti za darove, ki jih je prinesel 'stari mož'. Takrat, ko prinese te darove, si tudi zaželijo bogat pridelek v novem letu.
Na novoletno jutro, kmalu po polnoči, gredo dekleta iskat vodo iz izvirka. Kdor pije to vodo, bo celo leto marljiv. Nekateri pa celo verujejo, da bodo našli kakšno dragocenost. Pogosto se je tudi zgodilo, da se je voda iz izvirka spremenila v vino. Dekle, ki zjutraj na Novo leto ugane, ne da bi prej štela, koliko trsk je prinesla v kuhinjo, ima možnost, da se bo v tem letu poročila. Gostilničar vrže denar v posodo za pomivanje, tega potlej najde in obdrži dekla. Na to jutro nastavijo kokošim pičo znotraj kroga iz vrvi, da bi nesle jajca doma. Tisti fant ali dekle, ki pride za novo leto prvi ali prva v cerkev, se v prihajajočem letu zanesljivo poroči. Kmet zjutraj odpre hlev, pomoli glavo noter in pozorno opazuje živino. Tista žival, ki prva obrne glavo proti vratom, bo v tem letu prodana. Ravno tako je treba na ta dan napajati živino navsezgodaj in pri tem vleči palico po tleh, da ne bo v naslednjem letu živina zbezljala. Ko slišiš po Novem letu prvič grmenje, se moraš prekucniti, da se s tem obvaruješ bolečin v križu.
Zgodaj na novega leta dan pridejo fantiči iz vasi, gredo po hišah in pripovedujejo razne priložnostne izreke.
V MOZLJU: Želimo vam srečno Novo leto,
Staro leto je prešlo,
še mnogo dobrih juter,
skrinjo polna zrnja,
hlev poln živine,
izbo polno otrok,
mošnjo polno denarja,
bogato nevesto.
V BOROVCU: Srečno, zdravo novo leto voščimo,
kaščo, zvrhano nabreklega zrnja,
želimo vam srečo, blagoslov in dolgo življenje,
da bi bili danes leto za tisoč guldnov bogatejši.
Na Pavlovo, 25. januarja, potrka čebelar na panje in govori: “Če še živite, se oglasite, danes smo ravno na sredi zime!”
Na pustni torek se ne sme nikoli položiti na mizo točno toliko žlic, kot je ljudi okoli mize. Na ta dan tudi ne smeš jesti juhe, drugače se boš poleti veliko potil. Kislo zelje, ki se ga použije ta dan, pomaga proti vetrovom.
Če vržeš kost od mesa, kuhanega na pustni torek, v lužo, te bodo celo leto zasledovale žabe, celo k mizi in v posteljo. Če na ta dan pečeš kruh s kvasilom, ti bodo krti napravili veliko škodo na polju. V Toplem Vrhu hrano, ki na ta dan ostane, posušijo na situ in za Veliko noč vmesijo v testo za potico ali pa jo vmešajo v nadev. Če komu za pusta podariš kruh, le-ta za tisto leto odnese tudi plevel z njiv. Tega dne se prebira fižol, za setev se luščijo koruzni storži in se presajajo zeljnati štori. Če na ta dan sneži, je to dobro za repo. Na ta dan se nasuje kokošim pičo v kolobarjih. Tako krmljene bodo obvarovane pred jastrebi. V Planini hodijo na pustni torek fantje po vasi in tolčejo s pokrovi. Ustavljajo se pred hišami, kjer imajo dekle, godno za možitev in ji zapojejo pesmico:
“Lani si odveč ostala, letos boš pa spet!”
Kdor se na pustni večer pri luči hitro obrne in ne vidi svoje sence, ta v tistem letu zagotovo umre. Kdor za pusta nese hrano v drugo hišo, s tem odnese tudi ves plevel s svojih njiv na sosedove. Tega dne vtakne kmet v zemljo tri zrna: eno za dan pred Svetim Georgom, enega za dan po njem in enega za sam svetnikov dan. Bilka, ki najlepše odžene, določi čas setve. Pri večerji mora biti skleda postavljena na krpo, ki se je na ta dan uporabljala v kuhinji.
Na Pepelnično sredo navsezgodaj, preden vzide sonce, je potrebno zbrati razne krpe in jih navezati na visoko drevo, da kragulj ne bi odnesel kur. Če se na pustni torek, preden vzide sonce, vrže trske preko strehe, bo tisto leto pri hiši veliko ptičjih gnezd.
Kjer se za pusta veliko pleše in je veliko pustnih sprevodov, tam bodo imeli veliko repo. Z juho, v kateri se je kuhalo suho meso, se mora oprati živino, tako da ta ne dobi uši in je varna pred ugrizi kač. Za čas pusta namočimo v vodo enoletno lesko (’šisling’) in potem z njo škropimo brstiče vse do cvetne nedelje - želja, ki jo ob tem gojimo, se gotovo uresniči. Na ta dan sejana solata raste hitro in je posebno sočna. Češnjo na ta dan oskrbimo še posebno skrbno. Če vržemo na pepelnično sredo smeti na sosedov kup gnoja, se obenem ves plevel preseli na sosedove njive.
Kadar pride za čas posta dvakrat mlaj, tisto leto potem umre dosti ljudi. Ob postu se ne sme preklinjati, ker se v hišo, kjer se je klelo, rad vseli hudič. Nekoč v neki hiši cel post niso imenovali hudiča, pa je zadnji dan gospodinja, ko si je snemala pas, ki se ji je nekam zataknil, slabe volje zarobantila: “Kaj ga drži hudič?” Ko ne bi te besede omenila, bi bil peklenšček v treh postnih dneh povsem sestradan. Kdor v postnem času bolhe lovi, se bodo le še bolj namnožile.
Kdor na Cvetno nedeljo prinese domov blagoslovljeno palmovo vejico, jo mora takoj v sobi odložiti, drugače se naselijo v hiši stenice. Na Veliki petek, preden vzide sonce, se da govedi palmove vejice, nakar postanejo vse krave bolj molzne. Tudi pastir zaigra svojo pesem pred sončnim vzhodom, da tako obvaruje svojo čredo pred divjimi zvermi. Če stoji v sadovnjaku drevo, ki že nekaj let ni obrodilo, ga je potrebno na ta dan obložiti s kamenjem. Zraven je potrebno govoriti:
“Če ne daješ nobenih plodov, pa nosi kamenje!”
Če na veliki petek nosi župnik sam svojo mašno knjigo, se tisto leto češnje spridijo.
Na veliko soboto ob zvonenju prinesejo v hišo vodo. Pijejo jo vsi domači in se z njo tudi umijejo. S tem izmijejo vse bolezni. Nekaj te vode se zlije v čeber kislega zelja ali repe; tako ohranimo njuno svežino vse leto. Mežnar nosi na ta dan blagoslovljeni ogenj od hiše do hiše, da jih tako obvaruje pred požarom. Od blagoslovljenih jedi se najprej pojedo jajca in hren, ker to varuje pred kačjim ugrizom. Pod drevesom zakopane blagoslovljene kosti obvarujejo hišo pred strelo. Živina tistega, ki na Veliko nedeljo prvi pride v cerkev, gre rada domov s paše. V Planini so zbirali kosti od blagoslovljenih velikonočnih jagenjčkov in jih nastavljali pod strešni tram, da strela ni mogla udariti tja. Če je za čas vnebohoda polna luna, poraste cena živini na trgu.
Na binkoštno soboto med enajsto in dvanajsto uro dopoldne zajamejo svežo vodo iz vodnjaka in jo zamešajo med kvasilo za kruh. Tak kruh gre potem posebno v slast; v Starem logu je imel tudi svoje ime ’Pfinkišurhob’. Na Telovo nosijo dekleta iz Planine vence iz divjih rož na rokah - imenujejo jih kar nebeški venci. Pri napadih božjasti otroka zakadijo z dimom iz tega venca in lesa, ki so ga odrezali iz vseh štirih vogalov mize. Nato ga umijejo s prtom, ki je bil za božič pogrnjen na mizi.
Ob Sv. Ivanu so Kočevarji pred vsaka vrata svoje hiše položili praprotino, da se je lahko Sv. Ivan skril podnjo. Na ta dan praprotina cveti le eno uro in seme takoj odpade. Kdor ima nekaj tega semena pri sebi, razume govorico živali.
Kdor se na Tomažev dan (18. september) posti in nič ne govori, temu se ponoči prikaže nevesta. Ponoči na Tomažev dan umrli praznujejo svojo polnočnico.
Preostali, žetvi namenjen čas ne prinaša nič več skrivnostnega; tudi ljudska domišljija ni imela povoda, da bi še kaj ustvarjala na tem področju.
Povrnimo se k navadam in običajem, ki se nanašajo na pomembne prelomnice v človeškem življenju.
Najpomembnejše bitje v vsem stvarstvu je po ljudskem mišljenju človek sam. Vse njegovo življenje, posebno rojstvo, otroštvo, ljubezen in poroka, je obdano z ljudsko domišljijo.
Ko naj bi se otrok že skoraj rodil, prosijo ljudje boginje usode, ki neprestano plavajo nad domačijo:
“Samo to uro ne!” - če ta ura ni srečna ura. Kajti ura poroda je za človeka usodnega pomena. Po porodu boginje napovedo usodo novorojenčku; enemu oznanijo srečo in blagoslov, drugemu žalosten konec, tretjemu spet umor in razbojništvo. Nekoč so prerokovale detetu smrt z utopitvijo, zato se je otrok vse dni skrbno izogibal vode. Nekega oblačnega dne pa je zaspal pod drevesom. Kar je začelo rositi, zapihal je veter in moker list mu je padel naravnost v usta in mu ušel v grlo. Tako se je žalostno zadušil zaradi nekaj kapljic vode. Drugega otroka, ki je bil krščen šele nekaj dni po rojstvu, so psi vedno oblajali. Tisti otrok, ki je začel zgodaj blebetati, je pozno spregovoril.
Mravlje devetkrat padejo v nezavest, kadar je dete, ki ugleda luč sveta, deklica. Deklice namreč skrbno pobirajo drobtine, da nič ne ostane lačnim mravljicam. Porodnica pred porodom ne sme stopiti v tujo hišo, sicer se tam zberejo vse podgane in miši. Kadar se otroka prvič ostriže, se ga posadi na prazen sod, da ne bo v življenju pijanec. Ne sme pa se otroka striči pred prvim letom, da bo tako boljšega zdravja in močnejši. Otroku moramo preprečiti glasen smeh, ker se ta rad sprevrže v prav tako glasen jok. Majhen otrok ne sme gledati nazaj preko rame, sicer dobi velike oči. Otroci dobijo sončne pege, če jih pred dopolnjenim letom postavimo na dež. Prvo leto moramo ves čas gledati na njih, sicer zlahka zapadejo hudobnim silam. Otroka ne smemo prepogosto zasmehovati, kajti lahko shira. Ob petkih in torkih se otrok ne češe, ker se takrat uši preveč zaredijo.
O porokah piše g. Hauffen na strani 80 :
“Na poročni dan pride ženin zjutraj s prijatelji pred hišo neveste. V starih časih je bil oblečen v narodno nošo, pozneje je nosil črn frak, lanene hlače, cilinder z rdečim trakom in je bil obut v visoke škornje, sedaj pa največkrat nosi temno mestno obleko s šopkom v gumbnici. Glavna oseba poleg ženina je starešina, zovčin. On mora pravočasno povabiti vse goste (že v četrtek), voditi priprave in celo deliti hrano. Navadno je to bližnji sorodnik v najboljših letih ali pa kar prijatelj ženina. Njegov znak, po katerem ga vsi razpoznajo, je črna žametna kapa.
Vrata pri nevesti najdejo zaklenjena. Takrat zakliče starešina:
“Dajte nam našo lepo nevesto!”
Nevestin oče pa odvrne:
“Tukaj je!” In pošlje ven družico.
Z njo mora ženin na cesti pred hišo trikrat zaplesati.
Zopet prosijo za nevesto in oče pošlje ven drugo družico, to je 'devica z vencem', ki ima na glavi venec iz kruha. Z njo mora plesati brat ali prijatelj ženina. Nazadnje se le prikaže nevesta. Ženinu ponudi vrč vina, on malo popije, za njim izpije malo še ona, nakar vrže ženin vrč po tleh, da se razbije na drobne koščke. Nato zaplešeta.
Nevesta je oblečena v domačo nošo, vendar iz finega, bogato vezenega domačega platna. Povrhu nosi posebno jakno črne barve, ki se jo sme nositi le pri poroki. (Take jakne so imele le hčere premožnih staršev, revne deklice pa so si jo morale izposoditi.) Na glavi ima nevesta venček, izvezen s svetlečimi kamenčki in perlami in pretkan z zlatimi nitmi, nosi umetne rdeče kite in zastrta je z belim pajčolanom. Tak venček smejo seveda nositi le device.”
Na dan poroke, še pred sončnim vzhodom, hiti nevesta pod kakšno zeleno drevo in tam moli. Taka molitev je posebno bogu dopadljiva. Pred poroko dajo tudi nekaj hrane v čisti posodi v svinjsko korito. Od te hrane poje nevesta nekaj žličic, da bo kasneje vzredila debele prašiče in da tudi sama za časa nosečnosti ne bo izbirčna. V Planini preži nevesta pri oknu, da prva zagleda ženina; če se zgodi tako, ga bo v življenju preživela. Enako se bo zgodilo, če sveča v cerkvi na nevestini strani lepše gori. Ko prihaja ženin ponjo, ga pogleda skozi prstan, da bo imela lahek porod. Pred samo poroko ne smeta ne ženin ne nevesta jesti mesa, da ne bo pozneje nesreča v hlevu. Pri poroki mora nositi nevesta v torbici nekaj blagoslovljenega in pa denar v čevlju, da ji v življenju ne bo primanjkovalo denarja. V cerkev mora stopiti z desno nogo, da bo imela vedno in povsod srečo. Ob poročni ceremoniji stopi družica za poročni par tako tesno, da ne more nihče videti med njiju. Le tako se obvarujeta pred opravljimi jeziki.
Nevesto sprejme na novem domu ženinova mati - nevestina tašča s kozarcem vina v rokah. Nevesta malo popije, nato pa vrže v zahvalo v kozarec kak vrednejši kovanec. V Planini je tudi navada, da tašča sprejme nevesto na hišnem pragu z vinom in hlebcem kruha. Nevesta vzame kozarec iz taščinih rok, malce izpije in poda kozarec družici, ki izpije vino. Nato nevesta v prazen kozarec daruje denar za taščo. S kozarcem in hlebcem nato stopi v hišo in postavi v izbi vse skupaj na mizo. Ob tem jo tašča blagoslavlja in govori:
“Bog ti daj srečo in blagoslov v vsem, kar boš začela!”
V Toplem Vrhu dva fanta preneseta nevesto preko hišnega praga. To naj bi pomenilo srečo. Običajno je bilo, da so vaške lepotice ob prisotnosti ovčke, v času poročne pojedine, ko so svatje izročali denarna darila, kot darilo položila na mizo laneno kodeljo. Ob tem so prepevale:
’Za ped velika deklica,
za seženj dolga lanena kodelja.’
Nevesta vrže zrna, ki jih je nosila med poroko v čevljih, v hlev in s tem obvaruje živino pred nesrečo. Če gre zvečer nevesta pred ženinom v posteljo, bo ona gospodarila pri hiši. Drugi menijo, da ga bo tudi v smrti prehitela.
Pri luščenju prosa skrijejo udeleženke palico v snop. Tista, ki jo najde se poroči z vdovcem. Gorečo vžigalico primi na zoglenelem koncu in podi pozoren na smer v katero se premakne gornji del. V nakazani smeri si poišči ljubljeno osebo. Beli koruzni storži obljubljajo nevesto. Če pajek, ki smo mu vzeli jajčece, tega vzame zopet nazaj, smo lahko prepričani v zvestobo svojega ljubega. Kdor ima navado polizati svojo skodelo po obedu, ta bo imel svoj poročni dan pokvarjen. Voz na katerem sedi nosečnica, konji neradi vlečejo. Možje si pomagajo tako, da podkupijo konja s kosom kruha iz predpasnika nosečnice. Ženske, ki rade prigriznejo mastno slanino, rojevajo zalite otroke.
Dekle, ki si hoče pridobiti fantovo ljubezen, mora listnega hrošča vreči na mravljišče, da ga mravlje temeljito oberejo. Noge, ki ostanejo, mora obesiti ljubimcu na suknjič in njegova ljubezen ji bo zagotovljena. Kdor med letom prevrne voz, se tisto leto ne bo oženil. Tisti, ki za Novo leto prvi pred mežnarjem vstopi v cerkev in nato tudi prej pride domov, se tisto leto poroči. Če za Svetega Grigorija preleti hišo ptičji par, bo prišlo v hišo dekle. Če se v novem letu prvi poroči vdovec, ostanejo tisto leto vsa dekleta samska.
O pogrebnih slovesnostih poroča Haffen na strani 87:
“Po pogrebu je pogrebščina na domu umrlega ali v gostilni na stroške svojcev. Vsi znanci in prijatelji žalujočih se zberejo za dolgo mizo. Mežnar najprej zunaj pred vrati razdeli kruha med reveže in otročad, nato se vrne noter in oznani:
’Sedmina se začenja!’
Sledi nekaj molitev, najprej za dušo umrlega, pa za duše v vicah, za dušo naslednjega umrlega in za vse umrle sorodnike in prijatelje. Šele potem začno jesti in piti. Na mizi mora biti sedem različnih vrst jedi, sedem velikih hlebcev kruha (štirje pšenični in trije prosenjaki) ter primerna količina rdečega vina. Množina, pestrost in kakovost ponujenega je bila odvisna od premožnosti sorodstva, vendar je bila navada, da je bilo piti in jesti vsaj za nekaj ur.
V Planini so za sedmino postregli s petimi oziroma sedmimi različnimi jedmi. Med sedmino se je trikrat molilo za dušo umrlega: pred začetkom prigrizka, vmes in ob zaključku. Na svež grob odrasle osebe so postavili preprost križ iz trsk. Dan zatem je nekdo iz kroga svojcev molil kleče na grobu, potegnil križ iz zemlje in ga položil na grob. Če bi križ ostal zapičen v zemljo, bi umrlemu prebodel srce.
V hiši umrlega izlijejo vso vodo iz posod, da si smrt ne bi mogla umiti kose. Ko truplo odnesejo iz hiše, morajo pogrebci razbiti stole, na katerih je stala krsta, pa posodo z blagoslovljeno vodo, da ljudi ne bo strah. Domači se morajo tudi dotakniti nog umrlega, da ga bodo laže pozabili in da jih ne bo preganjal strah.
Kadar umre gospodar, se to pove tudi živini, tako da se ji kliče: “Vstanite, gospodar je umrl!” To počno zato, da živina ne bi polegla, zaspala in sledila mrtvemu. Kadar umre ženska in ko žalostno zvonijo zvonovi za njo, se za možitev godna dekleta hitro vsedejo v večji škaf. Takrat namreč zagotovo dobijo moža.
Kdor na primer umre ob lepem dnevu, zagotovo pride v nebesa. Na strop pritrdi ribji mehur in ga pusti tam viseti - zagotovo prideš v nebesa. Če pa kdo umre na tujem, se njegovega trupla ne sme prenašati čez polje, ker potem toča uniči ves pridelek. Če starejši ljudje zopet lahko berejo brez očal, jim je smrt blizu. Tisto leto gotovo umrejo. Če se nenadoma ustavi ura, bo v hiši kmalu nekdo umrl. Ob kresu položimo na njive palmove vejice. Tisti, ki pri obdelovanju naleti nanje, umre še isto leto. Grob, ki se nenadoma sesede, napoveduje slabe čase. Oblačila umrlega se še dolgo časa nihče ne pritakne. Prav tako se ljudje izogibajo prostora, kjer je nekdo preminil. Luč, ki je gorela ob umrlemu, ne sme nihče prižgati. Če se krsta nagiblje na eno stran, bo v tej hiši kmalu še nekdo umrl. Istočasno zvonjenje zvonov sosednje cerkve prinaša smrt sovaščana. Kdor si prisvoji prt, ki je podpiral spodnjo čeljust umrlega, bo dobil vloženo tožbo. Krtina pod streho napoveduje smrt. Udrta zemlja na njivi pomeni smrt gospodarja ali gospodinje. Če kokodaka bela kura, bo v hiši nekdo umrl, če kokodaka rdeča, bo ogenj v strehi, če se oglaša črna, pa bo v hiši velika sreča. Vrata za pogrebci se morajo takoj zapreti, da ne umre še kdo. Če je kdo že ležal na smrtni postelji in dobil poslednje olje, ne sme nikoli več sesti za nepogrnjeno mizo.
Modernemu izobraževanju še ni uspelo pomesti s srednjeveškim vraževerjem. Tako se je včasih splošno in zelo razširjeno verovanje v čarovnice uspelo obdržati na tem jezikovnem otoku.
Vse čarovnice okoliša so podrejene glavni, vrhovni čarovnici. Njena dolžnost je bila, da jih čuva in jim daje potrebna navodila. Ta babura ima tudi največjo moč; dnevno pomlati cel funt (približno pol kilograma op. p.) slanine in funt medu. Že sama zunanjost izdaja žensko, da je čarovnica. Spoznaš jo po tem, da ne vidiš svojega odseva, če ji od blizu pogledaš v oči. Na splošno lahko vse čarovnice spoznaš po vnetih, krmežljavih očeh, vsaka pa ima tudi značilen madež. Običajno so to stare ženščine. Duhovnik jih spozna, ko pri maši pogleda skozi monštranco; čarovnice namreč glavnemu oltarju vedno kažejo hrbet, a tako, da tega drugi sploh ne opazijo. Vaščani, ki bi radi sami videli čarovnico, morajo na Veliki petek pogledati hkrati v dve vodi; zatem vidijo notri vse okoliške čarovnice, vsaka od njih nosi na glavi svinjski škaf. Ali pa mora radovednež na Veliki petek pred sončnim vzhodom zajeti s škorcem vodo iz škafa in gledati pri tem nazaj med svojimi nogami. Zadaj stojijo potem čarovnice, vsaka s svinjskim škafom na glavi. Čarovnice tudi ne pijejo iz vinskega sodčka, v katerem je bil čep iz blagoslovljenega bršljana ali pa iz brinja.
Kdor se hoče naučiti coprati, mora zunaj na prostem trikrat poklicati hudiča. Rogatec se pojavi in sklene z njim dogovor, po katerem mu da, kar je želel, vendar mu mora on zato z lastno krvjo zapisati dušo. Čarovnica lahko nauči čarati le svojo najstarejšo hči. Čarovnice dobijo oblast le nad človekom, pri katerem je župnik ali boter ob krstu izpustil kakšno besedico. Ravno tako dobijo moč nad hišo, v kateri si je kdo kaj prisvojil od trupla umrlega. Posebno rade zacoprajo čarovnice krave in prašiče, tako da prašiči nočejo žreti, krave pa izgubijo mleko, ker jim ga vsega izmolzejo čarovnice. Opazili so že, da je kakšna krava na paši vedno obstala mirno na istem mestu; takrat jo je molzla čarovnica. Mnoge čarovnice molzejo iz panja, ki ga obesijo na strop. Čarovnica se tudi lahko spremeni v krastačo in sosedovim kravam izsesava mleko. Kljub temu se premoženje čarovnic sme povečati le za pol krajcarja letno.
Živino, zlasti krave in konje jahajo čarovnice do smrti. Večkrat odvedejo v neznano može, posebno mlade fante iz družbe. Če žrtvi povlečejo s svojim krilom čez glavo, jo tako omamijo, da ji je v vsem poslušna. Može prevažajo na metlah preko gozdov in goščav, dokler jih močno popraskane in čisto obnemogle ne pustijo obležati. Takšnemu preganjanju se ubeži le s hitrim, zadenjskim umikom in skokom preko najbližnjega mejnika. Marsikaterega odvedenega so tako izmučile, da je umrl kmalu po ugrabitvi.
Na Kočevskem velja hrvaški Klek za zbirališče čarovnic. Ponoči jahajo tja na burkljah ali na metlah, z razpetimi lasmi na obrazu in prosto spuščenimi srajcami (izgledale so kot škafi za stepanje masla). Kjer se zberejo, očrtajo z enoletno lesko krog, da ne bi kdo od nepoklicanih videl njih početje. Potem plešejo tam ob spremljavi mačje muzike.
Nekemu možu iz Novih Laz se je žena vsako noč izgubila iz hiše. Nek večer je zopet z roko potipal na njeno stran, pa se je z roko dotaknil lonca. Komaj se je nato dotaknil svojih oblačil, je že letel proti Kleku. Tam je tisto noč kar mrgolelo čarovnic, med katerimi je bila tudi njegova žena. Ker ga coprnica ni namazala s posebno mastjo, ki bi ga po čarovniškem pirovanju spet privedla nazaj, se je moral vračati peš. Šele čez šest tednov vandranja se je vrnil v domačo vas.
Čarovnica vedno ve, kaj o njej govoriš. Da te ne bo slišala, moraš vse dneve v tednu našteti od zadaj naprej.
Čarovnice so navadno nepremagljive, preženeš jih lahko le, če imaš pri sebi kak blagoslovljen predmet. Blagoslovljen smodnik ali svinec jo lahko rani. Prav tako tudi nož, ki je vse tri božične noči ležal na mizi. Pomaga tudi, če glasno zakličeš tri imena: Sveta Marija, Sveti Jezus in Sveti Janez. Neke noči se prevozniku iz Štalcerjev konji niso in niso hoteli premakniti z mesta. Z bičem je napravil trikrat križ v zraku in konji so takoj speljali. Niso pa imeli vsi ljudje tako moč. Za premagovanje coprnij so obstajali posebni zagovorniki, ki so imeli moč nad čarovnijami in ki so svoje delo opravljali na skritih krajih in proti plačilu. Kadar je zacopran hlev, dobiš od zagovornika predmete, ki jih moraš v hlevu zažgati in tako z dimom pregnati čarovnijo. Vendar med tem ne smeš spregovoriti niti besede! Nekoč je tako neka kmetica iz Novih Laz, zadimila hlev. Kar zasliši kričanje sosede, da njen otrok umira. Kmetica pa ni spregovorila, se ni oglasila. Drugič in tretjič kriči soseda, kmetica pa še kar molči. Končno se ta soseda vrže po tleh in se valja od bolečin. Verjetno je ona zacoprala hlev, saj je potem dolgo časa ležala bolna v postelji. V Preži so hlev začarali cigani in gospodinja je takoj odhitela k zagovornici po nasvet. Ta ji je dala nekaj, s čimer bo predimila hlev, in ji naročila: “Na Veliko soboto zjutraj bo k vam prišel pes ali pa mačka. Žival vam ne nič storila, vendar pa ne smete spregovoriti!” Napovedanega dne je sedela zjutraj pred pečjo velika črna mačka. Gospodinja se je spozabila in spodila mačko z jeznimi besedami ter tako zapravila odrešitev od začaranosti.
Če najdeš v hlevu kost, kos mesa ali jajce, moraš to s posebnimi ceremonijami sežgati na licu mesta. Tega dne ne smeš ničesar podariti od hiše, tudi ne posoditi in ne prodati. Čarovnici ne smeš nikoli dati soli, drugače bodo dobile cornice moč nad tabo. Če za žensko sumiš, da je coprnica, ji moraš v pozdrav dati levo roko namesto desne. Če ti čarovnica grozi, zlij nanjo lonec vode ali pomij. Na Veliki teden si čarovnice največkrat kaj sposodijo.
Če je lastnik prepričan, da čarovnica njegovi kravi jemlje mleko, mora vreči v močan ogenj pol najdene podkve, da zažari. Kmalu bo prišla čarovnica in ga prosila, naj ogenj ugasne. Predno lastnik ogenj ugasne, mu mora obljubiti, da ne bo več počela grdobij. Predmete, ki jih ukrade mladoporočenim, ji dajejo še posebno moč. Če na veliki petek zjutraj zakopljemo na pragu robidove liste, blagoslovljene na cvetno nedeljo, to zlomi moč čarovnic.
Kdor od Lucijinega dneva (trinajsti december) do božiča vsak dan nekaj ur dela nekaj iz lesa - na primer pručko, naj ta predmet, ko je dokončan, ob božični maši vrže čez cerkev. Na ta način bo pregnal vse čarovnice, ki so tisti hip v cerkvi. Pregon je preklican, potem ko se pručko vrže ponovno preko strehe.
Čarovnice delajo tudi točo. Iz kozarca, ki ga coprnica položi na peč, kmalu začne izhajati megla, začne se bliskati in tudi padati toča. Če je le kje kakšna odprtina v sobi, gre toča ven in kmetom uniči pridelek. V Brigi je nekoč hudo klestila toča. Ko so ustrelili z blagoslovljeno kroglo v zrak, je padla dol neka čarovnica s prestreljeno roko. Nikoli ne smeš pustiti prazen voz na polju, ker ga sicer čarovnice rade začarajo. Ob toči se je potrebno vreči ven srp, ki je ležal pod mizo na vse tri velikonočne noči.
Če se nad gorami zbirajo nevihtni oblaki in silno grmenje napoveduje nevihto, potem naslednja molitev, ki se jo trikrat ponovi, zaustavi podivjano naravo:
“Vsemogočni bog, naš čuvar, ki te spoštujemo in kličemo k tebi, daj, da ta nevihta niti meni niti mojim sorodnikom ne bi napravila škodo, naj nas brani tvoja beseda, ki je meso postala. V imenu Boga očeta, sina in svetega duha, amen.” Nato se moli očenaš in še Ave Marijo, nakar se z blagoslovljeno vodo, ki se jo prinese iz treh različnih far, poškropi na vse strani neba: “V imenu Boga očeta, sina in svetega duha, amen.”
Zagovori proti nevihti se po krajih nekoliko razlikujejo in se navadno prenašajo od očeta na sina.
V Pokštajnu se izrek na primer glasi takole:
'Jezus, čaščeni kralj, je prišel v miru, bog je postal človek in beseda je meso postala, Kristus je bil rojen od device, Kristus je trpel, je za nas križan bil, je umrl in od mrtvih vstal, je šel v nebesa. On zdravi, on gospodari, on za nas moli, naj reši nas pred strelo, on gre skoznjo v miru in beseda je meso postala. Kristus in Marija sta z nami, bežite grdi strahovi, kajti Judežev lev je umrl zaradi Davidove korenike, o sveti Bog, o sveti, močni Bog, nesmrtni in vsemogočni, usmili se nas, amen!” Na koncu se zmoli še tri očenaše in tri Ave marije.
Tri jajca, iznesena na Veliki petek in blagoslovljena na Veliko soboto, morajo biti zakopana na Veliko nedeljo, na treh različnih mestih na polju. Ob tem je potrebno našpičiti blagoslovljeno palico. Takoj, ko se napoveduje nevihta, se na križpotju z blagoslovljeno palico prižge ogenj, lahko tudi na vrtu prekrižamo dve kosi, ali pa vržemo pručko preko glave nazaj. Prva zrna toče moraš vreči v ogenj ali pa jih daš nedolžnemu detetu za vrat, da padejo hrbtu na tla. Nikoli ne smeš pustiti prazen voz na polju, ker ga sicer čarovnice rade začarajo.
Hudobni duh vedno služi čarovnicam. Te posedujejo tudi posebno magično knjigo. V Gotenici je neka čarovnica, ko je šla k maši, pustila ležati tako knjigo na mizi. Njen sin jo začne brati. Takoj je bil pri njem hudič, ga zgrabil za lase in ga trdno držal. Ko se je vrnila njegova mati - čarovnica, je hitro začela prebirati knjigo od zadaj naprej in tako rešila sina iz rogatčevih krempljev. V Zajčjem Pu je neki kmet po pomoti namazal svoj voz namesto s kolomazom s čarobno mastjo. Voz je zletel na vrh drevesa in tam obstal.
Čarovnice se lahko izživljajo tudi kot trute (nočne more). Neko žensko je vsako noč mučila “trute”. Ko pa so v času, ko je bila notri “trute”, zamašili ključavnico v sobi, je ob tipanju z roko okoli sebe naletela na drugo tujo roko. Ob postelji je zagledala sedeti belo oblečeno žensko, ki je spregovorila: “Moja nabrana srajca!” Neka druga kmetica je rodila tri ali štiri otroke. Malčki so lepo uspevali do krsta, tega dne pa so jih vedno našli mrtve v zibelki. Ko so krstili njenega četrtega otroka, je zvečer prišel berač k hiši in prosil za prenočišče. Po dolgih prošnjah so se ga končno usmilili in so ga spustili noter. Ponoči je prišla v izbo “trute” in ko je stopila k zibki, ji je berač z nožem odrezal šapo. In glej, otrok je učakal naslednje jutro. Ko so šli vsi veseli z njim do botre, da bi ta z njimi pospremila porodnico v cerkev, so jo našli bolno in bledo v postelji. Manjkala ji je desna roka.
Ljudje so pripisovali čarovnicam skrivnostno moč, po kateri so lahko nekoga iz tujine zvabile nazaj v domovino. Nek mož je bil dolgo v tujini in se ni ženi nič več oglasil. Ženi pa je čarovnica svetovala, naj ji prinese kos njegovega poročnega oblačila. Ta ga je tako zacoprala, da se je mož kmalu vrnil domov. Tudi neka druga ženska se je zaradi podobnih težav obrnila na čarovnico. Ta ji je dala neko čudno tvarino, ki naj jo med stalnim, a počasnim in lagodnim mešanjem skuha in potem poje. Žena to reč kuha, kar pride nekdo in jo zmoti. Med tem se napoj zgosti in ženska začne hitro mešati v loncu. Na večer istega dne se pojavi njen mož in se mrtev zgrudi čez prag. Nekakšna mogočna sila ga je gnala čez drn in strn proti domu. Od prestanega napora je izdihnil na pragu domače hiše.
Ob toči je potrebno kar se da hitro potegniti za vrv od cerkvenega zvona, še predno jo lahko coprnice pobrišejo. To izniči njihov bes. Čarovnice poskačejo čez plot in zraven kričijo: “Tecite, tecite, predno se oglasi jezni pes (s tem mislijo na zvon)!”
Nekoč je v Doljni Brigi močno gorelo. Ljudje so videli, kako se iz smeri Mlake pri Kočevski Reki proti vasi vali divji, razžarjen ogenj, ki so ga bržčas poslale čarovnice. Ljudje so bili močno vznemirjeni. Tak požar se ne da pogasiti drugače kot s svežim, surovim mlekom in blagoslovljeno vodo, v nasprotnem primeru postane privid “divjega ognja” pravi požar.
V Hribu pri Koprivniku je neka nevesta spala na podstrešju s svojo sestro. Ponoči jo je zbudilo neko brundanje in štorkljanje. Vsa prepadena je zagledala, kako ob postelji stojita dve ženi. Ti dve sta ji govorili, naj pije vino iz vrča, vendar se je ona na vse kriplje branila. Čarovnici sta jo vedno huje silili in jo začeli vleči iz postelje. Mlada nevesta je obupno zakričala sestri, ki ni nič videla in slišala, naj ji pomaga in naj jo pokrije s svojim telesom. Sestra je res napravila tako in čarovnici sta nazadnje odšli. Naslednji dan pa je nevesta od prestanega strahu hudo zbolela in poroka se je preložila. Čele čez mnogo let ji je vaščanka iz Kumrove vasi priznala, da je bila to ona, ki je tudi želela popeljati njenega ženina pred oltar.
Dve ženski iz Svetlega Potoka sta se pozno ponoči vračali iz Predgrada domov. Morali sta mimo znamenja v Spodnjem Logu. Ob njem sta nenadoma zaslišali vpitje in rjovenje, ki ni bilo podobno ne človeškemu in ne živalskemu. Še bolj sta se prestrašili, ko jima je do Rimskega sledil črn mačkon. Oddahnili sta si, ko sta le srečno prispeli domov.
Posebno dobro so se ohranili običaji, tesno povezani z delom na polju kot najpomembnejšem opravilu v življenju kmeta. Z oranjem in sejanjem je bilo povezanih veliko običajev in ljudskih verovanj.
Ko se zbudi pomlad in se začno pomladanska opravila na polju, kmet ne vidi rad, da ga, kadar gre prvič na njivo, kdo sreča ali mu celo skoči čez plot; lahko mu gre potem celo leto vse narobe. Pravi kmet tudi nikoli ne izda, kaj bo sadil na tej ali oni njivi. Tudi nikoli ne odloži vreče s semenjem na sosedovo njivo, ampak skrbno pazi, da jo posadi vedno na svojo zemljo. Ko izpreže vole, vedno obrne plug nazaj, sicer ga voli naslednjič ne bodo mogli vleči. Tako napravi tudi, ko je konec brananja, da ne bi mogle copernice škodovati živini. Da bo letina dobra in obilna, mora biti zadnja brazda potegnjena v smeri proti vasi.
Posebno pomemben je čas setve. Če se zelje in repa sejeta na cvetni teden, potem sadike slabše odženejo. Na cvetni in veliki petek ni dobro imeti opravka z zemljo. Ob mlaju pa ne smemo sejati, ker pridelek izgubi na kakovosti in vrednosti; zrna so drobna in prazna. Med enajsto in dvanajsto uro se na polju ne dela, saj je to za kmeta nesrečna ura. Solato seje kmet tri dni po novi luni, korenje, ko je na koledarju znak rib; krompirja se ne sme saditi, ko stopi sonce v znak škorpijona, kajti v tem primeru postanejo gomolji prhki. Zelje, ki je bilo posajeno v znaku dvojčkov, zraste majhno in kilavo. Koruzo se zabrana v znaku device in bika, pšenico pa v znaku leva. Kar se poseje v znaku raka, ne uspeva dobro.
Pri pridelovanju mora kmet paziti na mnoge stvari, ki se zde drugim ljudem na prvi pogled brezpomembne. Pri sejanju prosa je potrebno strogo molčati tako dolgo, dokler ni vsa njiva posejana. Pri sejanju zelja se ne sme pripogibati do zemlje. Če se napotiš na setev zelja, ne smeš imeti nobene krušne drobtine v torbi; prav tako ti ne sme kura prečkati poti. Med lanena semena se navadno pomeša več kuhanih jajc; po setvi se jajca večkrat vrže v zrak in se jih zopet ulovi, tako da je zagotovljena bogata žetev. Proso se pred setvijo vrže čez ogenj - na primer čez gorečo metlo, da ga vročina in suša ne požgeta. Seme za peso se polije s petrolejem, da se ne zaredi mrčes, ki bi seme požrl. Na pustni torek se za setev določena koruzna zrna odluščijo od koruznih storžev. Le teh pa ne smemo vreči v ogenj, drugače bo koruzo poleti ožgalo sonce. Koruzo za seme se mora pred setvijo potopiti v mleko, da bo dobro kalila in prej dozorela ter da bo pridelek boljši. Pri setvi repe se ne sme nič spraševati. Večje kot so grude zemlje, boljša bo pesa. Če skrijemo seme repe v torbo, bo namesto repe vzklilo zelje. Pesa najbolj uspeva velikim lažnivcem.
Če je bila njiva ukradena, bo lastniku sedem let slabo obrodila. To čarovnijo lahko odpravimo le tako, da s plugom potegnemo čez njivo diagonalne črte v obliki križa in pri tem ves čas molčimo. Kdor sosedu prepove pot čez svojo njivo, temu tudi bog zapre pot in umre še tisto leto. Kdor išče botra svojemu otroku, se napoti razoglav čez polje.
Čez nedeljo se ne sme pustiti orodja na njivah. Če hočemo odpraviti krte z njive, kjer je posejan lan ali zelje ali pa proso, napravimo iz blagoslovljenega “šislinga” (enoletna leska) zanko. Nastavimo jo krtom pa se bodo sami obesili nanjo. Če najdeš na njivi konjsko kopito, žetev ne bo dobra; (konji bodo morali pripeljati zrna), če najdeš žebelj, bo obilna (povečati bo treba skrinje za žito). Mlade vole ne učimo vožnje jeseni, ampak le spomladi, drugače bodo glave vlekli preveč pri tleh. Vole se prvič vpreže po novem letu, vendar nikoli na petek ali sredo.
Od navade in običajev pri pašnji ter živinoreji se je ohranilo bolj malo. Duhovit je naslednji običaj: V Novih Lazih se pastir na Veliki petek in na Sv. Gregorija povzpne na hribček ob vasi in glasno zapiska pastirsko melodijo na svoj rog. Do tja kamor seže melodija ni strahu, da bi se njegove črede polastile hudobne sile. Živina se prvič pelje na pašo petindvajsetega aprila. Na pot položijo tri blagoslovljene palmove liste, čez katere najprej ženejo kravo, ki ima privezan za vratom velik zvonec, kateri je vse tri božične noči ležal na mizi. V Planini ženejo živino prvi dan na pašo z blagoslovljenimi palmovimi vejicami, rogovje krav je okrašeno z nebeškim venčkom (venci so spleteni iz divjih cvetlic, ki so jih dekleta nabrala na Telovo). Ob pomembnih praznikih se ne spusti živine zgodaj na pašo, ker lahko dobijo coprnice moč nad njo. Kure ne smejo hoditi čez komat, sicer se vola, vprežena vanj, ne bosta nikoli ujela. Ob kresu, pred sončnim vzhodom nabere kmet šop trave, jo posuši v senci in z njo zadimi vse krave v hlevu. S tem prepreči hudobnim ljudem, da bi slabo vplivali na kakovost mleka. Krave bodo imele veliko mleka, če jim damo piti mlečec. Ko se krava teli, ne sme tisti dan nobena stvar od hiše, sicer dobijo čarovnice moč nad mlekom.
Da je krava breja, lahko ugotovimo na sledeč način: v kozarec sveže vode vlijemo malo njenega mleka in če se potopi, ne da bi se zmešalo z vodo, je ta krava breja. Kadar iz mleka ne moremo pripraviti masla, položimo v škaf za stepanje tri kamne. Ti morajo prej ležati pod kapom in biti ogreti s staro konjsko podkvijo ali starim križem. Če kupiš žival na sejmu, ne sme dobiti s seboj vrvi z vozli, ker ne bo uspevala. Živina pa tudi ljudje shujšajo in shirajo, če jih tepeš z vejo, ki še ni stara eno leto.
Med pripravami za sušenje mesa se ne sme govoriti, drugače se zaredijo v mesu črvi. Med prazniki tudi ne smeš obešati perila, drugače boš kmalu obešal meso (živina ti bo poginila).
Če začne kukavica kukati, ko še ni listja, bo zavitek prazen (sadna letina bo bolj slaba). Kmet je slabe volje, ker bodo prazni tudi sodi. Kukavico vprašamo, koliko bomo stari, ko bomo umrli ali pa se poročili.
Kdor spomladi najde prvi kupček zemlje, ki so ga nanosile mravlje, si mora s njo trikrat umiti obraz, vzeti tri pesti te zemlje in mravelj in si jo vreči čez rame; tako je celo leto obvarovan pred nalezljivimi boleznimi. Če pa naletiš na mravljišče iz smrekovih iglic globoko v gozdu, kamor še vrana ne more prinesti petelina, ga razkoplji in poišči v njem belo kroglico. Če z njo namažeš živino, jo boš lahko na sejmu brez težav in dobro prodal. Če vidiš prvega rumenega metulja, kako obletava živino, ga ujemi in zatakni živini za rep, pa se bo kmalu našel zanjo dober kupec. Če slišiš kukavico lačen, boš lačen celo leto. Ta tudi pove, koliko let je še pred teboj. Če imaš tedaj pri sebi veliko denarja, ga boš imel mnogo vse leto. Če naletiš na poti na mrtvo kačo, bo to leto bolj žalostno. V prve tri glave zelja, ki jih položiš v sod, zatakni žebelj in zelje bo ostalo celo leto sveže. Na isti dan v tednu, kot je bil obglavljen Sv. Ivan, se ne sme nabirati zelja, na šentjernejski dan pa se sploh ne sme hoditi na zeljnati vrt. Voda, ki jo prestrežemo na Kunigundin dan, je zanesljivo zdravilo proti očesnim bolečinam. Primešan kis še bolj pomaga.
Seveda obstajajo še mnogotera, zelo raznolika ljudska verovanja. Če se mačke derejo po hiši, pomeni to prepir med domačimi. Če ti pade žlica iz rok, se navadno reče: “Danes si nisi zaslužil jedi!” Če ti pade iz rok motika pri delu, pa se reče: “Na, pa je šel tvoj zaslužek!” Če se gospodinji odveže pas pri predpasniku, se jo lahko podraži: “Tvoja prijateljica se bo poročila.” Ali pa: “Tvoj ljubček ima pa drugo rad.” Če se ženski zadaj krilo navzgor zaviha, ji rečemo v šali: “Danes se boš pa zapila.” Če ti zaide las v usta, boš še istega dne pil vino. Če prašič, ko ga zakoljejo, iztegne ven jezik, pomeni to, da bodo kmalu zaklali še enega. Stenic in drugega mrčesa se rešiš, če daš v škatlo skupaj s stenico denar in vse skupaj vržeš iz hiše na cesto. Kdor je lakomen in vzame denar iz take škatle, odnese s seboj tudi ves mrčes. Če mrčes zapusti hišo sam od sebe, bo tisto hišo v kratkem zadela nesreča - požar ali smrt.
Proces na sodišču dobiš, če nosiš v torbi jajce, ki ga je kura prvega znesla, ali če imaš pri sebi vrv, s katero se je nekdo obesil, ali če poseduješ prt, s katerim je bila povezana spodnja čeljust mrtveca. Ozeblina izgine, če jo namažeš z žolčem črnega prašiča. Kadar na polju sežigaš odpadke, moraš za sabo vse počistiti, sicer pridejo duše umrlih iz vic in se tam hladijo. Kdor se temeljito umije z marčevskim snegom, izgubi pike na obrazu in tudi noge mu ne bodo zaudarjale. Ušesno maslo in rosa pomagata proti rjavim pikam na koži. Če ti pade smet v oko, moraš položiti roki na oko in križem pljuvati. Če spomladi ujameš prvega metulja, ki ga vidiš, boš v gozdu še isto leto našel čebelji roj. Za novo leto, ko postavimo na mizo prvo hrano, se narahlo potegne otroke za lase in zraven govori: “Blagoslovljeno novo leto! Da bi to hrano jedli še tolikokrat, kolikor imam tvojih las v roki!” Kuharici, ki rada in dosti pokuša pri kuhanju svinjske glave, bodo jedi v loncih celo leto prekipevale. Kuharice, ki ob kuhanju preveč pokušajo jedi, bodo ogrizli psi. Možganov otroci, ki hodijo v šolo, ne smejo jesti, ker bodo imeli slab spomin. Sobaricam, ki poskusijo ledvično jed, zrastejo prsi do nenaravne velikosti. Če češnje bogato obrodijo, se da vsem kravam, še predno se lahko na paši nažrejo rdečih jagod, tri češnje, da ne izgubijo mleka. Novorojenega teleta se ne smeš dotakniti, dokler mu ne greš z železom čez hrbet, drugače ne bo zdravo. Če telička obdrgneš s slamo, pri jedi ne bo izbirčen; jedel bo vse od kraja, tudi seno. Tistega dne, ko se krava oteli, ne sme nič od hiše, drugače se ji posuši mleko. Kadar se telička proda, se pomeša šop njegovih dlak med krmo, da ga krava laže pozabi. Tudi dva vola, ki se bodeta med seboj, najlaže pomiriš med seboj, če jima med krmo zmešaš dlake tekmeca; pomaga tudi, če damo vsakemu pol najdenega fižola. Če se izgubi žival iz črede, se okoli jajca zaveže nit in oboje vrže v ogenj. Če nit ne zgori, pomeni da žival še živi. Tedaj se položi ključ od vrat pod škaf za vodo, da se živali ne bi zgodilo kaj hudega. Če vržeš ključ od skrinje v škaf, bo živina sama našla pot domov. Če govedo po imenu vztrajno kličeš skozi meglo, bo prav tako samo našlo pot do doma. Med pasjimi dnevi - od dvaindvajsetega julija do triindvajsetega avgusta - se prašičkov ne sme krmiti z listi od rdeče pese, ker lahko poginejo. Če mački porežeš brke, ne bo več lovila miši. Kadar nekdo odhaja v tujino, se za njim hitro zaloputnejo vrata, takrat bo prišel zdrav domov. Kdor počiva na ovseni slami, veliko sanja; ko pa zatem pogleda skozi okno, vse pozabi. Česen pravi: “Če očuvaš meni lupino, očuvam jaz tebe pred boleznimi!” Če ti zvoni v ušesu, boš izvedel dobro novico. Na “beli petek” (petek po Veliki noči) padejo psi devetkrat v nezavest; bojijo se, da bi se čas posta ponovil. Pri kokoših, ki ponoči cvrčijo, je na obisku hudič. Iz jajc, ki jih kura zvali na podstrešju, se izvalijo glasni petelinčki. Enako velja tudi za jajca, ki se jih pred valjenjem dotaknemo s prsti. Drva, ki jih nasekamo ob novi luni, ne gore rada in dostikrat postanejo trhla. Srečni dnevi za razne nakupe in pospravljanja so od petnajstega avgusta do osmega septembra. V tem času je tudi les posebno trd in dolgo obstane, jajca so dolgo sveža in okusna, zdravilne rastline, ki jih naberemo takrat, imajo posebno zdravilno moč.
Tudi sanje so preprostim ljudem veliko pomenile. Kakor drugod po svetu, se tudi na Kočevskem veliko da na sanje. Še danes so ljudstvu, kateremu so pojavi na lastnem telesu in duši sicer knjiga s sedmimi pečati, sanje nekaj čudovitega, nerazložljivega in neredko se pripisuje njihovim čudaškim spletkam in fantazijskim slikam drugotni, posvetni pomen. To ne velja samo za deželo, ampak tudi za mesto, čeprav je razlaganje sanj posebej prisotno na deželi, kjer se je praznoverje obdržalo dlje časa kot drugod. Tam še vedno lahko slišimo, kako so zlasti ženske neprekosljive mojstrice pri razlaganju sanj. In kaj vsega ne pojasnjujejo z bližajočo nesrečo ali srečo! Ničkolikokrat bi lahko kdo zadel na loteriji, če bi le imel potrebni denar pri roki ali pa če bi se ravno zapeljal v mesto.
Tudi v Kočevju precej verjamejo v sanje. Ljudje pač tuhtajo in si prizadevajo, da bi v prostem času razvozljali vse, kar se jim je pripetilo v sanjskem svetu. V sledečem besedilu podajamo kratek izbor:
Če v sanjah zajemaš iz studenca čisto vodo, če imaš na sebi novo obleko, če se družiš s slabo oblečenimi ljudmi, če si prešteval bakren denar, če si pil vino, če si držal v rokah gorečo svečo ali če si si izčesaval uši iz las, tedaj lahko pričakuješ denar ali kako drugo srečo. Berači v sanjah pomenijo poroko, zavitek (pecivo) ali pa tudi bel kruh pomenita pismo z denarjem. Ptica pomeni novo prijateljstvo, kri, ki teče, pomeni neko novost. Voz, ki pripelje, pomeni dobro novico, železo, da nas čaka dober dan. Če se ti sanja o hudiču, o ovcah ali o rdečih številkah, boš imel srečo na loteriji. Bolezen lahko pričakuješ, če se ti sanja o otrocih, o slanini ali rdeči pesi, o srebrnem denarju, belem platnu, o propadli hiši ali če sanjaš o mlinu ali o tem, da voziš gnoj. Če v sanjah izgubiš zob, bo kmalu nekdo umrl. Če ob izgubi zoba začutiš bolečino, boš žaloval za bližnjim sorodnikom ali dobrim prijateljem, ali pa bo umrl kdo od sosedov. Če izgubiš čevelj ali če se ti voli razprežejo, umre eden od zakoncev. Če se napravi v zemlji razpoka, pomeni to, da bodo kmalu kopali grob. Če imaš opraviti z medvedom ali konjem, se vlači hlod, plug ali če se prevrne voz, napoveduje truplo. Pišče brez kokoši napoveduje siroto, glasba ali petje pomeni žalost. Če ješ v sanjah češnje, pomeni to solze. Otroci, župnik, cigani, kače, ogenj, svinje, rdeči konji, mačke in imenitne gospe napovedujejo sovraštvo in prepir. Motna voda, upihnjena sveča - nesreča v hiši. Če prenašaš okoli meso - nesreča v hlevu. Če sanjamo o mrtvecu, o slivi ali da orjemo, pomeni to slabo vreme. Sanje o orožnikih pomenijo, da boš dobil pismo, o čebelah, da bo izbruhnil požar. Bela repa pomeni daljna potovanja, jajca pomenijo laž.
Tako je torej ljudska domišljija v naporu, da bi vsaj nekoliko odgrnila in razkrila tančico, ki nam zagrinja prihodnost, razlagala in še razlaga sanje. In če je, povsem slučajno, naneslo tako, da je sanjam resnično sledil napovedani dogodek, takrat je seveda njihov posvetni pomen obveljal za vse večne čase. Očitno je dejstvo, da je razlaganje sanj pomemben del človekovega udejstvovanja že od pamtiveka in da so se ga posluževali celo v starem Egiptu in v Indiji. Menda je kar splošna človeška značilnost, da če le more, potegne iz čudežnih sanjskih zgodb napoved za prihodnost. Naše vrle kmečke žene torej niso nobena izjema. Takšne praznovernice, ki trdno verjamejo v skriti pomen sanj, se najdejo tudi v odličnih in visokih družbenih krogih, v vseh časih in pri vseh ljudstvih.
www.gottschee.de
Kazalo