Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.
Pravljice
Pepelčica
Žena nekega premožnega je obležala na smrtni postelji. V zadnjih zdihljajih je poklicala k sebi svojo edinko Mino (Marijo), jo blagoslovila in ji govorila:
“Ljubi moj otrok, ostani vedno tako dobra in pobožna in Bog te ne bo zapustil!”
Nato je takoj preminula. Kmalu zatem se je mož zopet poročil z neko vdovo, ki je tudi že imela hčerko po imenu Metka (Gretlein). Ta deklica, ki jo je pripeljala s seboj v hišo, je bila vedno lepo oblečena, a v srcu je bila, kljub temu, da je znala lepo govoriti, hudobna in nevoščljiva kakor njena mati.
Za pridno Marijo so se začeli hudi časi. Morala je kuhati in prati za celo družino, v gozdu nabirati drva in ko je zvečer prišla utrujena in zbita domov, jo je mačeha, namesto da bi ji dala večerjo, vedno le nadirala. Marijo so te krivice bolele, da jo je skelelo v prsih prav do srca. Vsak večer je hitela na grob svoje matere, kjer je tožila in grenko jokala nad svojim gorjem.
Pa je prišla zima, snežinke so poplesovale po zraku in pokrivale zemljo, polja in gozdove. Zlobna, prekanjena mačeha, ki je nesrečno Marijo izmučila skoraj do smrti, se je na lepem spomnila in rekla svoji pastorki:
“Mina, takoj pojdi v gozd in mi naberi jagod!”
Marija je poslušno vzela košek ter odšla proti gozdu. Na poti je srečala dva stara, bradata moža. Eden od čudnih mož jo je vprašal:
“Po kaj pa greš v gozd, deklica?”
“Jagode moram nabrati,” je odvrnila Marija.
“No, pa nama povej, kateri veter ti je ljubši, severni ali južni!” je vprašal drugi.
“Oba sta mi ljuba,” jima je kratko rekla deklica.
V tistem hipu je začel pihati svež, topel majski veterček. Sneg okoli deklice se je stopil in že na so pobočju visili na steblih zreli, sočni sadeži. Deklica jih je nabrala polno košarico in stekla vsa vesela proti domu.
A pri mačehi je naletela na slab sprejem.
“Ti bedasta deklina! Le kako si našla jagode sredi zime!?” je rohnela nad njo. “A kar znaš ti, zna moja Metkica še bolje!”
In tako mačeha poslala v gozd še svojo hči, da bi tudi ona enako čudežno nabrala jagod sredi trde zime.
Deklica je šla v gozd in ravno tako naletela na stara možička. Na vprašanje, kateri veter ji je ljubši, je odrezavo odvrnila:
“Oba sta mi zoprna!”
In že se je dvignil strašen zimski vihar, nagibal drevesa do zemlje in jih pulil s koreninami vred. Tudi deklico pograbil in jo raztrgal na drobne košče, tako da so obležale njene koščice ratresene daleč naokoli. Mali psiček, ki je spremljal Metko, je zbral te koščice v košarico in jo v gobčku odnesel proti domu. Tam jo je postavil materi k nogam in zalajal:
“Košek, koščice, hčerkica notri, košek, koščice, hčerkica notri!”
Hudobna mačeha je pogledala, takoj uganila, kaj se je zgodilo in spoznala, da jo je tako kaznovala usoda za ves njen napuh in hudobijo.
Medved in lisjak
Nekoč sta medved in lisjak sklenila prijateljstvo ter se odpravila, da izropata čebelji panj. Ko sta šla tako mirno skozi gozd, se je lisjak obrnil in zaklical v hosto s spremenjenim glasom:
“Hoi, hoi!”
Medved se je ustavil in vprašal:
“Kaj pa je bilo to?”
“Ah, to - kličejo me za botra,” se je zlagal lisjak in že izginil v grmovju.
Komaj se je čez nekaj časa vrnil nazaj, se je zopet zaslišal klic iz gozda:
“Hoi, hoi!”
“Pa kaj je zopet?” je godrnjal medved.
“Zdaj me kličejo, naj grem na poroko,” mu je pojasni lisjak in se zopet izmuznil v goščo.
Ko se je ponovno vrnil, sta nadaljevala svojo pot, dokler nista prišla do čebelnjaka. Toda uljnjak je prazen in tako temeljito počiščen, da nista našla v njem niti kapljice medu.
“Ti si ga vsega požrl!” vzrojil in rjovel medved.
“Ne, ti si me prevaral!” je lajal lisjak.
Po dolgem prerekanju sem in tja sta se dogovorila, da napravita preizkus. Med je požrl tisti, pod katerim bo večji kupček, ko bo šel na potrebo. Zviti lisjak se je tako podelal, da je bil medvedov kup še večji. Očitno je bilo torej, da je bil medved tisti, ki je požrl med.
Potem sta šla spet mirno naprej, dokler nista dospela do neke jase, sredi katere je bila mlaka. Sonce je stalo visoko na nebu in lepo, bleščeče odsevalo na vodni gladini.
“Kaj pa je to?” je zanimalo medveda.
“O, to je pa velik jabolčni zavitek,” mui je odvrnil lisjak.
Medved, ki mu je že glasno krulilo po želodcu, se je oblizoval in spraševal:
“Kako bi ga le dobila ven?”
“Ni druge pomoči, kot da popijeva vso vodo iz mlake,” je rekel lisjak.
Medved je bil takoj pripravljen in spravila sta se na delo. A medtem, ko je lisjak le jezik pomaka v vodo, je lokal medved na vso moč. Kmalu se je tako napil, da se mu je razpočil trebuh in je obležal mrtev. Tedaj se je spravi lisjak nad njegovo truplo in ga vsega požrl.
Šipl Marko
Nekoč je živel v Rajndolu - tako pravi ljudsko izročilo - mož, ki so ga imenovali 'Šipl Marko'. Kot je bilo nekaj posebnega njegovo ime, tako je bil posebnež tudi mož, ki ga je nosil. Vedno je hodil svoja pota in se vdajal svojim razvadam. Ker ni imel nobenega pametnejšega opravila, je celih sedem let vsak dan zalival in gnojil fižolovo steblo z lastno vodo in odpadki. Fižolovo steblo je tako rastlo više in više, dvignilo se je je v silne višave, dokler ni doseglo nebes. Tega se je Šipl Marko zelo razveselil! Mislil si je: “Sedaj boš pa lahko prišel v nebesa, četudi si tega ne zaslužiš.”
Tako se je nekega jutra odpravil na potovanje. Vzpenjal se z veje na vejo, plezal vedno više in više, potovanja ni bilo ne konca ne kraja. Fižolovo steblo mu je ob vsaki uri s svojimi stroki nudilo mizico pogrni se. Že se je hotel obrniti nazaj, ko je le prilezel skozi luknjo v nebesa. Najprej kar verjeti ni mogel, da mu je uspelo. Ostrmel je od neverjetnega razkošja, ki ga je tlačilo k tlom in ki ga hotelo kar zadušiti. Vse naokoli se je svetilo, bleščalo, se iskrilo in migotalo od zlata in dragih kamnov. Take krasote se ubogi zemljan ne more nagledati in naš Šipl Marko je skoro oslepel.
“Malo si odpočijem od dolgega potovanja in se nato vrnem, od koder sem prišel,” si je mislil Šipl Marko, se ulegel svetniku pred noge in zadremal.
Medtem pa je na zemlji prišla neka lačna miška in začela gristi in glodati korenike fižolovega drevesa. Grizla je in grizla, dokler ni fižolovo steblo padlo na tla. Stebla ni bilo več in Šipl Marko se ni mogel vrniti.
Možakar si je še vedno z vsem srcem želel nazaj. Zakaj v vsem razkošju in sijaju, ko mu ni manjkalo ničesar pod soncem, se je vseeno počutil osamljenega in zapuščenega.
“V težavi se pamet zbudi,” se glasi star pregovor. Nekega dne je sipala Sv. Marija moko skozi ogromno sito. Mnogo moke je presipavala in ostalo je dosti otrobov. Šipl Marko pa, ki si je to delo lahko od blizu ogledoval, je takoj izrabil priliko in marljivo odnašal otrobe v kot, kjer ga nihče ni videl. Iz njih si je napravil dolgo vrv, ki pa žal ni sega čisto do zemlje.
Ampak Šipl Marko se je znal izviti tudi iz te zagate. Vrv je z enim koncem pritrdil v nebesih, da je drugi konec zabingljal v globino. Nekajkrat je pljunil v dlani in zdrsnil po vrvi do konca. Potem je zvezal zgornji konec s spodnjim in tako smelo nadaljeval spust v vrtoglavo globino. To je ponavljal tako dolgo, da se je kmalu približal zemlji. Toda kot pravi star pregovor: 'Nesreča nikoli ne pride sama' - se je vrv tik nad površjem pretrgala in Šipl Marko je z vso hitrostjo priletel na zemljo ter se do vratu zaril vanjo. Pa tudi zdaj si je Marko izmislil pomoč. Hitro je stekel domov po lopato in se izkopal iz zemlje. A glej, pri kopanju ga je stalno moti majhen ptiček, ki je cvrčal in mu plahutal okoli glave. To ga je silno ujezilo, da je vrgel lopato za njim. Lopata pa je zgrešila ptiča in priletela v suho grmovje. Jezni Šipl Marko pa, da bi se maščeval lopati, je grmovje zažgal. Takrat se je zgodilo nekaj, kar je celo Šipl Marka nemalo začudilo. Kovinski del lopate je zgorel, leseni ročaj pa ostal cel.
To vse se je lahko primerilo le našemu Šipl Marku. Po teh nenavadnih prigodah je bil še bolj prepričan, da je resnično nekaj posebnega in da ga je na zemljo poslal sam Bog.
Medved in mravlja
Nekoč se je igrala neka mala deklica sama pred votlino, iz katere je prišla velikanska zverina in obliznila deklici podplat čeveljčka. Otrok je povlekel nogo nazaj in rekel: “Ne oblizuj mojih čeveljcev, moj očka čevljar jih je napravil, moja mati jih je namazala z mastjo!” Zver pa je obliznila še drugi čeveljc in deklica je zopet povlekla nogo nazaj. Nato je odhitela domov in vse povedala svoji materi.
Mati se je prestrašila. Takoj je odšla pred votlino in pogledala noter. Žival v votlini je zarjovela nadnjo: “Kdor pogleda noter, mu snamem kožo čez ušesa!” Prišli so tudi drugi vaščani, toda noter v votlino si nihče ne upal.
Takrat je prišla mimo lisica in naletela na mravljo, ki je hitela k votlini. “Kam pa greš?” jo je vprašala.
“Grem medveda iz jame izgnati!”
Lisica pa v smeh.
“To se bodo ljudje delali norca iz tebe. Tam so bili že čisto drugačni gospodje in učene glave, pa nobeden od njih ni zmogel tega.”
Mravlja pa je odvrnila:
“Ni me strah, pa naj reče kdo kar hoče!”
In je odbrzela do votline. Medved je zarohnel tudi nad njo, vendar je šla mravljica korajžno naprej. Medvedu je zlezla v uho. S ščipanjem in grizenjem mu je povzročila tako hude bolečine, da je nazadnje le zbežal iz votline proč.
Kačje izročilo iz Fridrihštajna
V Knežji lipi so imeli veselo poroko, na katero so bili povabljeni trije bratje iz Hinterlandeja. En od njih je bil bolj trde pameti, povrhu pa ni imel še nobenega helerja v žepu, zato so ga že ob deseti uri zvečer poslali domov. Izmenoma jokajoč in zmerjajoč je šel v temni noči preko Fridrihštajna. Na poti je srečal tri v črno oblečene ženske, ki so ga povprašale po vzroku njegove žalosti. Ko jim je povedal, kaj ga tare, mu je ena rekla:
“Denarja boš imel na pretek, če boš le izpeljal, kar od tebe zahtevamo. Pridi jutri ob desetih zvečer spet sem na to isto mesto. Nasproti ti bomo prišle kot tri kače in ena bo imel v žrelu zlat ključek. Odlomi iz tega grmovja vejo in se tiste kače z njo dotakni. Ključek bo izpustila in z njim boš lahko odprl vrata zakladnice (Mišljena je zakladnica v ruševinah gradu Fridrihštajn). Potem boš imel denarja na pretek. Ne smeš pa nikomur o tem pripovedovati in tudi sem moraš priti sam!”
Ko so mu to naročile, so mu dale s seboj celo pest svetlih kovancev. Toda doma je vrgel fant helerje na mizo, da so cingljajoč padali po tleh in so vsi prihiteli ter ga spraševali, kje jih je dobil. Tako dolgo so vrtali vanj, dokler ni v svoji neumnosti povedal:
“Danes nimam mnogo, toda že jutri boste videli, kako bom bogat.”
Tako jim je moral povedati, kaj je doživel. Njegovi bratje niso hoteli biti prikrajšani in so šli drugo noč seveda z njim.
Ko so ob deseti uri prišli trije bratje na označeno mesto, so se tri kače valjale po listju, tarnale in jokale:
“Od te bukve bo padlo seme. Zrastlo bo drevo, iz njega bodo napravili zibelko. Šele otrok, ki ga bodo v tej zibki zibali, nas bo lahko odrešil.”
Takoj za tem so spolzele stran in izginile v skalovju.
Uročevalec kač
V Jelendolu je nekega dečka ugriznila kača. Poiskali so uročevalca kač, da bi pomagal. Ta je prišel in s skrivnostno piščalko sklical vse kače iz okolja. Gomazele in lezle so iz vseh špranj, prilezle so tako male kot velike, toda kače, ki je ugriznila malega dečka, ni bilo med njimi. Uročevalec je takoj vprašal ljudi, če niso morda te kače pobili. Le-ti so mu pritrdili, kar mu je bilo zelo žal, saj bi rad sam primerno kaznoval kačo, ki si je drznila pičiti otroka, ki mu še sedem let ni bilo.
www.gottschee.de
Kazalo