Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.
Čarovniški miti
21. Ugrabljeni
V kočevskih podeželskih krajih verovanja v čarovnice še niso povsem ugasnila. Tako se je v večjem kraju pripovedovalo, da je neka stara ženska odpeljala deklico na goro, jo tam zadržala tri dni ter jo hranila samo z rezanci, ki jih je zamesila iz zemlje. Straši so otroka iskali in ga nazadnje našli popolnoma izčrpanega v gozdu.
V Novih Lazih sta živela soseda v večnem prepiru. Pa se je enemu izgubil otrok in ljudje so ga zaman iskali. Šele po treh dneh so našli pogrešano deklico v globoki jami, v katero se nihče ni mogel spustiti, saj je bila vsa zaraščena s trnjem. Nekdo je zaklical: “Jaz bom prišel noter, pa če so vsi hudiči zbrani na dnu!” V tistem trenutku je zletela iz jame čarovnica, odeta v jopič in ljudje so zatem lahko prodrli v globel. Toda v kako obupnem stanju so našli ubogega otroka! V ustih je imel natlačeno zemljo, manjkali so mu nohti na prstih rok, prsti na nogah pa so bili celo odsekani. Noge je imel zvezane z rdečim pasom. Nesrečno dete je čez osem dni izdihnilo.
V Kačjem Potoku se je nekega večera zbrala vsa mladina pri preji. Veselili in šalili so se bolj kot navadno, saj sta bila ženin in nevesta predmet raznih šal in zbadanj. Sosedje so že ves večer poslušali, kako okoli hiše nekaj hodi sem in tja in s hrupom razmetava po tleh različne predmete, vendar niso temu posvečali nobene pozornosti. Ko pa je ženin zapustil hišo, da bi šel domov, se je zunaj naenkrat pričelo vpitje iz več sto glasov, ki so se počasi oddaljevali proti njivam. Vmes je bilo slišati ženinove klice na pomoč, vendar se mu ni nihče upal priskočiti na pomoč. Čez čas se je vpitje zopet približalo vasi. Ženin je celo trikrat potrkal na zid hiše ter moledoval za pomoč, pa zopet zaman. Čarovnice, ki so se ga polastile, so ga odvlekle ven v gosto grmovje. Nazadnje so ljudje v hiši le premagali strah, oborožili so se z blagoslovljeno vodo in šli iskat nesrečnega ženina. V neki trnovi goščavi so zaslišali stokanje in ječanje, medtem ko se je bolj daleč od grmovja razlegalo divje, krehetavo vreščanje in tuljenje. V trnju so res odkrili ženina, s srobotom tako zvezanih rok in nog, da se sploh ni mogel ganiti. V ustih je imel zatlačeno nagnusno mačjo kožo. Urno so ga rešili iz neprijetnega položaja in ga odpeljali domov. Dolgo ni mogel spregovoriti niti besede. Šele ko so mu odprli usta z narobe obrnjenim ključem, se mu je vrnil dar govora. Ko ga je oče vprašal: ”Sin moj, zakaj si vendar silil ven v noč?” mu je ta le kratko odvrnil: “Govoriti je lahko!”
Štafončevi in Likaževi iz Gorjne Brige so bili hudo sprti. Nekega dne je Štafonču skrivnostno izginila hčerkica in vse iskanje je bilo zaman. Zato sta se oče in mati takoj na nedeljo odpravila na božjo pot na goro. Šla sta po nasvet k župniku, ki je imel tam sveto mašo. Župniku sta se obupana starša zelo smilila in po kratkem razmisleku jima je dal takle nasvet: “Ko se bosta spuščala dol, pozorno glejta na vse strani! Kjer bosta zagledala kakšno znamenje, tja pa pojdita!” Ko sta šla romarja dol po hribu, sta zagledala na sicer jasnem nebu majhen, kodrast oblaček. To sta imela za obljubljeno znamenje in kolikor hitro sta mogla, sta pohitela v tej smeri. Neizmerno sta bila vesela, ko sta res našla svojega otroka, ki je sedel pod bukvo. Deklica jima je potem pripovedovala, da jo je tja pripeljalo neko grdo, hudobno bitje. K sreči je vsako noč prihajala dobra žena, oblečena v belo kakor angel ter jo hranila z mlekom in medom. Podnevi pa je vedno prihaja ona grda žena, v kateri je spoznala svojo botro - Likaževo sosedo. Kasneje je tudi mož te čarovniške grdobe priznal, da je tisto noč videl na postelji metlo namesto žene. Tako se je med družinama vraslo sovraštvo.
V Gotenici je neka mlada deklica iznenada in kolikor so jo nesle noge stekla preko njive proti gozdu. Ljudje, ki so ravno tedaj delali na poljih, so jo skušali zadržati, toda zaman. Ker se ni vrnila nazaj, so jo šli iskat v gozd, toda brez uspeha. Šele tretji dan so našli orožniki nesrečno deklico mrtvo v nekem skalovju. Ker ni bila poškodovana, so morali napraviti obdukcijo, da bi odkrili vzrok smrti. A našli so samo nekaj čajnih lističev v njenem želodcu. Ljudje so bili prepričani, da je postala žrtev čarovnic.
22. Čarovnice napadajo
Včasih so čarovnice v svoji predrznosti napadle celo odrasle moške. Nek večer se je vračal možakar iz Doljne Brige, kjer je podnevi kosil, v Borovec. Kar sta mu na pot stopili dve ženski z rdečima rutama, ki sta ga skušali podreti na tla in ga s tema rutama zvezati. Vendar sta slabo naleteli, saj se ju je mož ubranil s koso. Ko je v eni od njih osupel prepoznal svojo sosedo, sta mu prepovedali govoriti o tem dogodku, kajti drugače se bo slabo godilo njemu in njegovim.
Nek mož iz Mrauena je prevažal sol na svojem tovornem konju. V bližini Novih sel si je privoščil počitek. Medtem, ko si je hotel prižgati majhen ogenjček, se je njegov konj pasel na sočnem travniku. Kar se je pojavila družba desetih žensk, med katerimi je bil tudi en moški. Vsedle so se k njemu in ženske so rekle: “Ha, tega dedca bomo pa danes vzele!” Toda moški, ki je bil z njimi, jih je odvrnil od namere: “Ta možakar mi je večkrat plačal vino, zato mu ne smete skriviti niti enega lasu na glavi!” Tako so ga pustile na miru. Še prej pa je moral obljubiti, da ne bo nikomur govoril o tem srečanju, sicer mu bo trda predla. Ko se je trgovec s soljo vrnil domov, je našel dom poln ljudi. Obrnil se k peči in rekel: “Peč, tebi lahko povem, da so te in te - naštel je vse ženske po imenih - čarovnice.” Ljudje so vse to slišali in spoznali čarovnice, toda njemu se ni nič zgodilo, saj obljube ni prelomil.
23. Čarovniška jahanja
Pri “Irglačevih” v Doljni Brigi so praznovali veselo poroko. Zvečer so odšli nekateri izmed svatov pred hišo na prosto, da bi se naužili svežega zraka. Takrat se je njihovim očem ponudil čuden in nevsakdanji prizor. Nek mož je privršal na žrdu skozi vrt in zraven grozno kričal: “Jezus, Marija in Jožef, pomagajte mi!” Takoj nato je izginil in nobeden od ostrmelih ljudi ni vedel, kaj naj bi to pomenilo.
Vaščan iz Škrilja pri Planini je šel nekoč pozno zvečer iz Semiča proti domu. Pri kraju Kleč so se pred njim nenadoma zasvetile lučke in preden se je zavedel nevarnosti, so ga že zgrabile čarovnice in ga povlekle v najgostejše grmovje. Celo noč so ga imele v oblasti, tako da se je nesrečnež šele zgodaj zjutraj ves spehan opotekal proti domači hiši. Njegova sestra, ki je ravno pripravljala zajtrk, ga je zagledala, kako se maje mimo. Stekla mu je nasproti in ga skušala potegniti noter, toda on se ni oziral na klice in je šel kot slep naprej proti gozdu. Na sestrin vik in krik je prihitelo več moških, ki so ga obvladali in ga končno na silo spravili domov. Mož pa še dolgo ni mogel spregovoriti niti besede; bil je ves odsoten, kakor bi ne bil več pri pravi. Naslednji dan je prišel v hišo nek možiček in povprašal, kaj mu manjka. Šele tedaj se je mož ovedel in bil spet zdrav.
'Župsnar Andrla' žena je položila vsak večer v posteljo poleg moža metlo, sama pa je šla na čarovniško pot. Neko noč jo je zalotil mož, ko se je ravno natirala po telesu z mažo iz nekakšne črepinje in zraven govorila: “Frrr, stran, nikjer ne postoj!” Kmalu nato je odletela ven. Takrat je mož vzel črepinjo in napravil enako, le da je malo zamešal besede uroka in je rekel: ”Frrr, stran, povsod!” Urok je deloval in bil je po zraku prenešen na Klek. Zaradi postankov vsepovsod, je prispel tja ves potolčen in raztrgan. Ko ga je ugledala njegova žena coprnica, se je zelo začudila. Takoj ga je vprašala, zakaj je tako krvav in pobit. Takrat ji je povedal vse po resnici, ona pa se mu je smejala in ga tolažila, da jima bo šlo drugič že bolje.
Dve čarovnici iz Štalcerjev sta se dogovorili, da bosta vzeli sosedo k nočnim pirovanjem. Nek večer sta to sosedo namazali z mastjo, tako da so kmalu vse tri odletele po zraku. Ustavile so se šele v Maverlenu v neki zidanici, kjer so si hotele omočiti suha grla ter popiti malo vina. Popile pa so precej več kot malo in se opijanile. Obe čarovnici sta ob povratku domov v pijanosti čisto pozabili, da morata vzeti s seboj tudi sosedo. Ženska je ostala sama, zaklenjena v zidanici, iz katere ni bilo izhoda. Čisto je bila že obupana, ko je čez nekaj dni prišel vinogradnik, ki jo je našel vso shirano in sestradano. Zelo je bil začuden in ni mogel razumeti, kako se je znašla tuja ženska v njegovi zaklenjeni zidanici. Ko pa mu je ta vse po resnici in pošteno povedala, jo je celo nahranil in napojil, nakar je peš odšla proti domu.
V Knežji Lipi je živela kmetica, ki je bila vešča čarovnij in so se je vsi bali. Za hišna opravila je najela deklo, ki je bila prav tako čarovnica. Nekega večera, ko je dekla ravno poskrbela za živino, ji je gospodinja skočila na hrbet in takoj sta se dvignili v zrak ter odleteli čez hribe in doline. Leteli sta, dokler nista pristali na Kleku (hrib pri Ogulinu), kjer je bil veselica v polnem teku. Tudi dekla je morala rajati z ostalimi, plesati divje, razuzdane čarovniške plese in skakati čez ogenj. Veselica je trajala vse do jutra, ko se je gospodinja spet usedla dekli na hrbet in sta odfrčali po zraku nazaj v Knežjo Lipo. Kmalu zatem je dekla hudo zbolela; opomogla si je šele čez dolgo časa.
Deklica dvanajstih let iz Laz je na pozno jesenski večer pasla drobnico na hribu nad Kolpo. Naenkrat je zagledala na hrvaški strani ogenj, ki se je pomikal proti vodi, za kratko izginil pa se spet pojavil. Nazadnje je šel kar čez Kolpo in se vse bolj bližal dekličinem ognju. Deklica se je ustrašila, ko je stopila iz ognja strašno grda babura. Meni nič tebi nič jo je kar z gorečo plamenico trikrat tako udarila, da je deklica padla po tleh. Videla je še, kako se je ženščina povzpela na hrbet starega kozla in odjahala proti Predgradu. Ko je prišla domov, je seveda povedala staršem vse o svojem doživljaju. Takrat so ji povedali, da je bila ta grda baba čarovnica, njihova soseda, kozel pa njen mož. S temi sosedi so namreč že dolgo živeli v sporu in razdoru.
V Planini je živela neka osovražena čarovnica, ki se jo je balo vse živo. Vsak večer je prevarala moža s tem, da je položila v posteljo metlo, ona pa je odšvigala na Klek na čarovniški ples. Možu pa je počasi začelo presedati vse skupaj. Neko noč se je naredil, da spi. Posrečilo se mu je, da je videl, katero mažo je žena vzela in se namazala z njo. Nazadnje je še slišal čisto razločno, ko je rekla: “Hi, trk, nikjer postanka!” Komaj je to izrekla, že je odletela skozi dimnik. Mož je vstal iz postelje, vzel skrivnostno coprniško mažo in namazal z njo ogromen hrastov panj v vrtu. Zraven je izrekel čarobne besede: “Hi, trk, kamorkoli!” Panj se je začel premikati, dvigal se je vedno više med drevesi in nazadnje odletel po zraku na Klek. Tam je treščil med zbrane čarovnice in jih vse pobil.
Nekoč sta živeli dve sestri. Ena je bila revna, druga pa zelo premožna. Naj sta se revna sestra in njen mož še tako mučila in se udinjala za majhno plačilo, je šlo vse njuno gospodarstvo rakom žvižgat. Revna sestra je za povrh morala prenašati še udarce jeznega moža. Zato se je šla revna sestra lepega dne potožit k bogati. “Seveda,” ji reče bogatašinja, “tudi ti lahko postaneš bogata, če le greš danes ponoči z menoj. Ko bo odšel tvoj mož spat, položi poleg njega metlo in se vsedi na snop resja, s katerim si prej ometala peč! Potem pa boš že videla, kaj se bo še zgodilo.” Rečeno, storjeno. Drugi večer revna sestra položi metlo v svojo posteljo in metla se takoj spremeni v žensko. Nato zveže šop resja, se usede nanj in že zleti s sestro skozi zrak. Ko tako letita, prispeta do zelo lepega vrta, v katerm cveti na tisoče prekrasnih cvetov, od katerih veje omamen vonj. “Draga sestra, postaniva, ostaniva malo v tem vrtu!” reče revna sestra bogati. “Ne,” odvrne druga, “še imava dolgo potovanje pred sabo.” In zopet letita in prepotujeta že lep kos poti, ko prideta do velike jame, iz katere grozno zaudarja po gnilobi in plesnobi. “Pohitiva, da prideva čimprej stran od tu, ali pa se bom zadušila!” se pritožuje revna sestra. Končno prispeta na Klek, kjer ju že čaka mlad mož v zelenem jopiču. “No torej,” ji reče bogata sestra, “če hočeš postati to, kar sem jaz, si opraskaj prst, da bo pritekla kri, in z njo zapiši svojo dušo temu moškemu. Vedi pa, da je predstavljal prelepi vrt, na katerem so rože tako prijetno dišalo, tebe in tvojo družino, smrdeča jama pa mene in mojega moža!” Te besede so delovale na revno sestro kakor bi zaužila zdravilni lek. Hitro se je usedla na snop resja in se vrnila po isti poti, po kateri je prišla.
Nekoč sta služila pri kmetu dva hlapca. Oba sta jedla iz iste sklede, pa je bil eden debel in masten, drugi pa suh kakor plot. Nekega dne vpraša debeli suhega: “Poslušaj, kako je mogoče, da si z vsakim dnem bolj suh?” “Ja, če bi ti vedel, kaj moram noč za nočjo prestajati! Ulezi se enkrat na mojo posteljo in videl boš, kaj se bo s teboj godilo!” mu odvrne suhec. In res se naslednji večer debeli hlapec uleže v prijateljevo posteljo in z odprtimi očmi radovedno čaka, kaj neki bo prišlo. Pa je prišla gospodinja, ki je bila strašna čarovnica. Vrgla mu je uzdo čez glavo in v trenutku se je spremenil v konja. Hudobna čarovnica se je vsedla na njegov hrbet in že sta jezdila čez hribe in doline. Ustavila sta se šele na Kleku, kjer je čarovnica privezala konja k ogradi, sama pa je šla na čarovniški ples. Ampak hlapec se ni maral vdati v usodo. Na vsak način si je skušal sneti uzdo, kar se mu je čez čas tudi posrečilo. Tisti hip se mu je spet povrnila njegova prava podoba. Ko se je čarovnica pred zoro vrnila, je vrgel uzdo njej čez glavo, da se je ona pri priči spremenila v konja. Skočil je nanjo ter odjahal čez drn in strn. Pred neko kovačijo se je ustavil in vrgel kovača iz spanja, češ, da mora nujno podkovati konju vse štiri noge. Konj se je sprva vspenjal in udarjal z zadnjimi nogami, da so letele iskre, vendar sta ga skupno ukrotila in podkovala po vseh pravilih kot zahteva kovaška stroka. Drugo jutro je gospodinja obležala v postelji hudo bolana. Kmet je v skrbeh poklical debelega hlapca in mu naročil, naj gre kolikor more hitro po zdravnika. A hlapcu se ni nikamor mudilo. “Pojdi in poglej, kaj ima tvoja žena na rokah in nogah!” je svetoval gospodarju. In mu je povedal, kaj se je dogajalo ponoči. Kmet je poslal po kovača. Temu je naročil, naj razžari kos železa, s katerim je potem ženi prebodel vrat, da je mrtva obležala.
Pred vrati je bil vrhunec božičnih prazničnih dnevov. V tujini sta v svoji kamrici sedela dva Kočevarja in si pripovedovala, kako rada sta doma preživljala praznične dneve. Temu pogovoru je prisluškovala dekla, ki je bila na glasu kot čarovnica. “Kaj mi dasta za plačilo, če vaju še za Božič pripeljem domov?” je vprašala oba moža. Ker sta si oba želela domov, sta ji vsak obljubila par nogavic. Nato reče dekla: “Zvečer bosta našla pred hišo dva zavitka. Vsak naj vzame enega in se usede nanj. Pazita le, da med potovanjem ne pokličeta svetnikov, drugače se bo zgodila nesreča!” Rečeno, storjeno! Zvečer moža res najdeta zavitka, vsak se usede na svojega in že odjadrata po zraku proti domovini. Eden od njiju je ves čas grozno klel in isti večer srečno prišel domov. Drugi pa je mislil, da leti v pekel, zato je klical vse svetnike na pomoč. Padel je na zemljo in bil na mestu mrtev.
Čevljar je v neki hiši na Rogatem hribu opravljal svojo obrt. Vsak večer je opazoval, kako se je gospodinja na peči namazala z mažo iz neke posode in nato izginila. Ko je prišel domov kmet z vozom, katerega kolesa so grozno škripala in cvilila, je čevljar nebodilen vzel tisto posodo in začel z mažo mazati osi voza. Tedaj se je voz naenkrat dvignil v nebo in odletel. Nihče ga ni videl nikoli več.
24. Življenje in smrt nekaterih hudičevih čarovnic
V Novih Lazih je še ne tako dolgo tega uganjala svoje igre neka čarovnica. Nekoč je šla kmetica iz te vasi na svoj zeljnik in tam našla hudičevo gobo, v njej pa zameseno testo. V svojem velikem začudenju si ni mogla kaj - vzela je palčko in dregnila z njo v testo. Mimo je prišla soseda in kmetica jo je poklicala, naj si pride ogledat eno čudno stvar. Soseda je seveda pristopila in tudi sama dregnila v testo. Tedaj jima zakliče ona ženska, ki je bila zelo osovražena in znana kot hudobna čarovnica: “Gorajšigaj, kaj imata tam početi!” To je rekla in odšla. Obe ženski sta se prestrašili. Odhiteli sta po svojih opravkih.
A že naslednji dan sta obe zboleli. Ena je dobila tako hudo bolezen na očeh, da ji je že čez leto dni eno izteklo. Drugo pa so začele boleti prsa in noben zdravnik ji ni znal pomagati. Obe sta vedeli, kdo jima je to napravil. Pa sta šli in v solzah prosili čarovnico, naj ju pusti na miru s svojimi čari. A ta jima je samo odvrnila: “Kar se skuha, je skuhano, kar se speče, je spečeno!”
Ta ista čarovnica je vsak večer pred hišo zažgala snop slame in držala svojo srajco čez. Nato jo je zvila in veselo plesala z njo nad ognjem. Nato je vselej odjezdila na burklah skozi dimnik. Nekoč se je zadela ob napušč in z velikim truščem padla na tla. Večkrat se je zadržala na Kleku vse do jutra, da so jo opazili premnogi vaščani, ko je prijezdila zgodaj zjutraj na burklah domov.
Ko je ta čarovnica ležala na smrtni postelji in umirala, je trpela grozne bolečine na telesu, še bolj pa v duši. Ko je potrkala Matilda s koso na vrata, je planila iz postelje in padla hrbtno nazaj čez prag, tako da si je zlomila tilnik. Tudi v krsti ni našla miru. Truplo se je obračalo in obračalo, tako da se je še duhovnik na vso moč branil spremiti jo na pokopališče.
V Doljni Brigi pri “Pihlarjevih” je zbolela ženska, o kateri so se ravno tako širile govorice, da je hudobna čarovnica. Ko se ji je bližal konec, je zahtevala, naj za sedmino ne pripravljajo ničesar posebnega, saj itak ne bo nihče imel veselja jesti. “Samo nekaj bi rada še napravila pred smrtjo,” je dejala. “Na podstrešju stoji posoda z bobom. Tega bi rada še posejala, predno umrem.” In res, komaj je to napravila, je kmalu dušo spustila. Krsto so nato odnesli v Kočevsko reko, da bi jo tam pokopali. Med potjo pa je pogrebcem spodrsnilo in krsta jim je zletela na tla in je pokrov padel dol. Z grozo so vsi opazili, kako strahotno spačen je bil čarovničin obraz. Do takrat si je vsakega mrliča, predno so ga zaprli v krsto, ogledal župnik, potem pa so to staro navado opustili. Po pogrebu so odšli pogrebci domov, da bi se udeležili sedmine. Ni pa minilo dolgo časa, ko se je vasi približal temen oblak in je začela padati debela toča, ki je uničila in stolkla pridelek daleč naokoli. Le bob, ki ga je zasadila čarovnica, je takoj pognal in hitro zrasel.
V Svetlem Potoku sta se dva soseda hudo sprla zaradi slive. Pa reče žena enega, ki je bila čarovnica, sosedu: “Napravila ti bom več škode, kot je vredna sliva!” In res so mu drug za drugim pocrkali v jeseni štirje mastni prašiči. Ko mu je poginil četrti, je prišel mimo sovaščan in mu takole svetoval: “Na občinski zemlji napravi velik ogenj in položi prašiča nanj. A ko se bo cvrl in smodil, ne smeš spregovoriti niti besedice!” Dekle iz te hiše so napravile, kakor je bil naročil kmet. Na občinski zemlji so zakurile veliko grmado in metale polena na ogenj. Vaščani so se začeli zbirati okrog ognja in radovedno spraševati dekle, zakaj počno to. Toda odgovora niso dobili. Molčale so kakor mutci in le nalagale polena na ogenj.
Drugo jutro je prišel mož čarovnice v hišo oškodovanega soseda in ga spraševal: “Kaj ste vendar napravili z mojo ženo? V postelji leži vsa opečena!”
V Novih Lazih sta živela dva soseda v sporu zaradi jajc, ker so enemu od njih kar naprej skrivnostno izginevala. K oškodovanemu, ki je za krajo opravičeno osumil soseda, je nekoč slučajno prišel nek Slovenec iz Kastela. Ko je zvedel za krajo jajc je svetoval gospodinji, naj pri zaklenjenih hišnih vratih v čisto novem glinenem loncu skuha jajce. Kuhati ga mora v peči v odprtini, ki vodi v dimnik. Ženska je upoštevala ta nasvet. Kmalu, ko se je začelo jajce kuhati, je potrkala na vrata soseda, ki je bila znana kot čarovnica. Prosila je za vstop v hišo, vendar se gospodinja ni oglasila in je še najprej pustila, da je živahno vrelo v loncu. Soseda čarovnica se je morala kmalu nato uleči v posteljo in ne dolgo zatem je umrla.
Neki možakar iz Knežje Lipe je imel zelo nadležno bolezen na nogah. Neprestano so ga mučile kraste in gnojni turi. Zato se je obrnil na neko urokov in zdravilstva veščo žensko preko Kolpe za nasvet. Ta mu je odgovorila: “Pred svojim hlevom izkoplji jamo, ki naj ti sega do kolen. Nekaj boš našel v njej in ta predmet boš moral sežgati na križišču. Nato izpuli velik žebelj iz voza in ga pri zapahnjenih vratih in oknih štiriindvajset ur dolgo žari na grebljici. Pomni pa, da pri tem ne smeš spregovoriti nobene besede!”
Možakar je šel domov in vestno napravil tako, kot mu je bilo svetovano. Najprej je kopal na dvorišču in našel v zemlji zakopana sveža jetra. Ta je sežgal na križišču, potem pa doma razžaril žebelj in ga začel obdelovati. Ko se je že nekaj ur ubadal s tem opravilom, je prišla k vratom neka ženska in ga za božjo voljo prosila, naj odneha. Toda on se ni dal motiti, dokler ni minilo štiriindvajset ur. Tri dni zatem je umrla soseda čarovnica, njegova noga pa je v kratkem času povsem ozdravela.
V Travi je nekoč umrla ženska, ki je zapustila možu sedem otrok. Sirotam je dejal zaskrbljeni oče: “Pri vaši materi smo vedno imeli za jesti, kako pa nam bo šlo sedaj naprej?” Najstarejša hči pa mu je odvrnila: “Tudi sedaj nam ne bo šlo slabo, saj me je mati naučila svoje umetnosti. Še danes lahko napravim tako, da bo crknila sosedova krava.” Ko so popoldne sedeli pred hišo, se jim je pridružil sosed in obupano stokal: “Joj, moja krava!” Oče mu je plačal polno ceno za kravo, potem pa šel v hišo, vzel nabito puško in ustrelil svojo najstarejšo hči. “Tako!” je dejal. “Nočem imeti coprnico za hčerko.”
25. Čarovniški plesi
Dva mlada fanta iz Doljne Brige sta šla v dve uri hoda oddaljeno vas Kuželj. Na poti domov sta zalegla, da bi si malo odpočila, a sta oba padla v globok spanec. Ko se je eden od njiju zbudil, je nadaljeval pot, ne da bi zbudil svojega tovariša. Ko se je nazadnje tudi ta otresel spanca, je bila že temna noč, tako da sploh ni vedel, koliko je ura. Ves zaspan in omotičen se je mukoma vzpenjal po strmem hribu navkreber. Ko je prisopihal na vrh, je nenadoma zaslišal, kako prihajajo od nekje lepi zvoki godbe na pihala. Lepo igranje je polagoma potihnilo, potem ko je šel naprej. Nič hudega sluteč jo je ubral po bližnjici, da bi si skrajšal pot. Kmalu je prispel na ravnico in ko je pogledal skozi grmovje na obrobju, je razločno videl dve ženski, ki sta veselo plesali skupaj. Hitro se je vrnil na utrjeno vozno pot in odhitel proti domači vasi, ne da bi se še kaj oziral. Blizu domače vasi se je še enkrat ozrl in pogledal čez njive. Takrat je znova ugledal oni dve ženski, ki sta prej plesali na poljani. Šele tedaj se mu je posvetilo, da je bil priča čarovniškemu plesu.
Več deklet iz Svetlega Potoka je želo proso na njivi z neko ženo. Le ta jim je morala kar naprej pripovedovati povesti. Ko jim je povedala strašno zgodbo o hudobnih čarovnicah, so se dekleta samo smejala in menila, da čarovnic sploh ni. Ženska pa je vztrajala pri svojem prepričanju in je rekla: “Kar pojdite na Veliki petek med dvanajsto in prvo uro ponoči na središče vasi pa boste videle, da imam prav!”
Ena od deklet, ki je bila posebno radovedna, je kukala ob navedenem času skozi okno in začudena zagledala množico postav, oboroženih z vilami, metlami in lopatami, kako plešejo pod mogočnim orehom na sredi vasi. Vsa ta množica se je kasneje napotila proti vodnjaku. Dan pred tem se je bila ena od copernic dogovorila s svojo krščenko, češ, da ji bo dala hlebec kruha, če pride k vodnjaku. Ta deklica je res prišla tja, le da je, ko je zagledala nenavadni sprevod prihajati vedno bliže, od strahu splezala na vrbo. Ko otroka niso najšle, so se čarovnice grozno skregale med sabo in začele tepsti coprnico, katere krščenke ni bilo pri vodnjaku. Nato so jo v pobesnelosti raztrgale na tisoč koščkov, tako da je po zraku letelo njeno meso in kosti. Pri tem je deklici, ki se je skrita na drevesu tresla od strahu, padlo eno stegno v naročje. Ko je minila ta ura strahov in so se čarovnice pomirile, so spet sestavile prijateljico. Vendar pa je eno stegno manjkalo in ga nikakor niso mogle najti. Hitro so napravile manjkajoči del iz lipovega lesa in čarovnico zopet obudile v življenje z besedami: “Bodi, dokler ti nekdo ne reče - ti lipovo stegno!”
Drugi dan je obležala čarovnica bolna v postelji. Poklicala je svojo krščenko in ji dejala: “Otrok moj ljubi, noga me tako hudo boli!” Deklica pa jo je le jezno pogledala in ji zabrusila: “Ti si čarovnica in boš ostala čarovnica, ti lipovo stegno!” Takoj zatem je čarovnica v hudih mukah izdihnila.
Podobno pripoved o čarovnicah so poznali tudi v Smuki, le da je tu govora o rebru.
26. Čarovnica in žaba
V Rogatem hribu je neko noč grozno mukal vol v hlevu. Ko je šel gospodar pogledat, kaj se dogaja v hlevu, je videl, kako se vol med glasnim sopihanjem neprestano umika in vleče stran od jasli. Kmet je pregledal jasli in našel notri veliko krastačo. Hitro je zgrabil za vile in jo nataknil nanje. V istem trenutku pa je zakričal nekdo tudi v sosedstvu, kjer je ljudi zbudil nočni nemir: “Tecite ljudje, stara 'Jurlaževa' je padla s strehe!”
Ljudje so prihiteli tja, vendar ženske niso mogli dvigniti s tal, dokler ni kmet v hlevu potegnil krastače z vil. Ta stara ženska je imela potem še celo življenje na nosu odprto rano, ki se ji ni hotela zaceliti in je bila vedno sveža.
27. Čarovnica in gostilničar
Pred mnogimi leti se je namenil neki gostilničar iz Svetlega Potoka za Marijin praznik - na ta dan so priredili semenj - zaklati pet kur. Štiri so bile takoj mrtve, peta pa je kar s prerezanim grlom zbežala skozo odprto okno in naprej ven na prosto. Gostilničar je skočil za njo in ravno še videl, kako je kura tekla naravnost proti sosedovem vrtu. Na tem vrtu sta bila v nekem kotu križem zataknjena v tla nož in vilica tako, da sta tvorila nekakšna vratca. Prav tu se je ustavila kura, vtaknila glavo v odprtino in čakala, dokler ni prišel gostilničar in jo odnesel domov. Istočasno pa je odnesel tudi nož in vilice, saj je bil prepričan, da je tu neka coprnija po sredi. Kmalu pa se je oglasil sosed, ki je kar pokal od jeze in zahteval nož in vilice nazaj, drugače se bo birtu slabo godilo. Kaj je mogel birt? Njegova soseda je bila coprnica, ki so se jo vsi bali, in bi mu lahko še kaj bolj naškodila. Po daljšem pregovarjanju in prepiru je nazadnje raje vrnil nož in vilice nazaj.
28. Črna kura in drugi čarovniški uroki
V Muhi vasi je bila nekoč vesela poroka. Samo nekdo je bil žalosten, da, resnično žalosten. To je bila neka mlada, ljubka deklica, ki bi bila prav rada na nevestinem mestu. Vse je šlo na poroki svojim običajnim potom, dokler ni nenadoma prifrfotala skozi okno črna kura. Nihče od prisotnih ni mogel preprečiti, kar je sledilo. Kokoš je iz nevestinega poročnega venca izkljuvala en popek, potem pa glasno kokodajsajoč zopet odletela ven skozi okno.
Tri dni po poroki se je mlada žena odpravila v skedenj po mrvo za telička. V senu je našla pet jajc, jih dela v predpasnik in pohitela proti hiši. Šla je in hitela vse hitreje, nazadnje že tekla, kolikor je mogla. A namesto, da bi prišla v hišo, se je od nje vedno bolj oddaljevala. Šele po treh dneh so jo našli na Gotemniškem hribu, kjer je slonela ob cerkvenem zidu, v rokah pa še vedno držala snop sena in jajca.
V Preriglju je našla neka ženska na meji med dvema vrtoma s pokrovko pokrit lonec, iz katerega se je še kadilo. Stekla je do hiše sosedov in jim povedala o nenavadni najdbi. Gospodar te hiše se je napotil pogledat, kaj bi to bilo. “Vsi hudiči, moram ugotoviti, kaj neki je notri!” je rekel, vzel lonec in ga odkril. Zelo je bil začuden, ko je videl v loncu le navadne štruklje. Toda po treh dneh je taisti kmet popolnoma izgubil sluh. Postal je pač žrtev hudobnega čarovniškega uroka.
V Svetlem Potoku sta pred mnogo leti delovali dve čarovnici. Neki vaščanki se čez celo leto ni in ni hotelo napraviti maslo. Njen mož je bil nejevoljen in nestrpen, pa je nekega dne začel sam tolči smetano. A smetana se je spet samo penila, maslo pa ni hotelo nastati iz nje. Tedaj je možakarju prekipelo. Ves divji je postavil posodo na mizo in izstrelil vanjo naboj šiber. Takrat zakriči ženska, ki je tisti hip sedela za statvami in predla. “Ojoj, moje oči, moje oči!” je zahlipala. Nek zdravnik iz Hrvaške jo je potem komaj obvaroval pred slepoto.
29. Plesoče lučke
Kmet iz Svetlega Potoka se je pozno ponoči s svojim sinom vračal iz mlina domov. Komaj sta zapustila Spodnji Log, sta za seboj zagledala, kako nekdo ali nekaj vleče mogočno drevo, okrog katerega so poplesovale nekakšne lučke. Lučke so mežikale, ugašale in se zopet prižigale. Sin je ves trepetajoč od strahu spraševal očeta, kaj naj bi to bilo. Ta mu je odvrnil, da je to noč božični večer in da gredo po tej poti ljudje k polnočnici. Vendar pa je hotel možakar s temi besedami samo potolažiti svojega sina, sam pa je dobro vedel, da so bile to čarovnice, ki so se igrale svoje nočne igrice.
30. Nekdo prisluškuje čarovnici
V Moravi je umirala neka zelo bogata vdova, ki je imela sina edinca. Sin, ki je bolno mater zelo ljubil, se ni odmaknil od njene smrtne postelje. Nekega jutra, ko je ženska začutila, da se ji bliža konec in so vaščani ravno odhajali k maši, je začela siliti sina, naj gre tudi on v cerkev in se udeleži svete maše. Sin se je, namesto da bi odšel v cerkev, na skrivaj splazil na svisli. In glej, kmalu zatem se je njegova bolna mati s težavo privlekla v skedenj, izkopala tam jamico, položila noter skrinjico in se usedla nanjo, govoreč: “S tem si zapečaten, samo s tem boš odpečaten!” Nato je odšepala nazaj v izbo. Ko se je nemalo začuden nad videnim sin čez čas vrnil nazaj k materi, jo je našel že v zadnjih zdihljajih. “Sin moj, ničesar nimam, da bi zapustila!” mu je še reklae in izdihnila.
Sin je seveda takoj šel in iskal zakopani zaklad, toda skrinjice ni našel, pa naj se je še tako trudil. Tedaj je šel v izbo, dvignil svojo mrtvo mater in jo nesel v skedenj. Tam jo je položil na isto mesto, kamor je prej zakopala skrinjico. Zraven je izrekel besede uroka, ki jih je slišal iz materinih ust. Res se je takoj prikazala skrinjica. Vzel jo je in ker je bila polna denarja, je postal premožen mož.
V Livoldu je nekoč živela strašno skopa ženska. Ko je že zelo ostarela, je sklenila, da bo svoj denar zakopala. Vzela je torej lopato in izpeljala zamisel. Toda na denar je vrgla še vrv in zraven izgovorila urok: “Ti postani kača in čuvaj moj denar!” Takoj se je vrv spremenila v kačo, ki je poslej vedno bila v bližini zaklada. Toda sin stare coprnice je mater opazoval pri njenem početju. Ko je umrla, je šel takoj na tisto mesto, da bi dvignil zaklad. Komaj pa se je zakladu približal, je že švignila proti njemu kača in ga hotela pičiti. On pa se ni ustrašil in je rekel: “Ti nisi prava kača, ampak samo vrv!” In že je namesto kače ležala na zemlji običajna vrv. Sin je nato brez težav izkopal zaklad.
www.gottschee.de
Kazalo