Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.
MITI O HUDIČU
35. Škrat
V okolici Kočevja je ponekod še vedno razširjeno mnenje, da se moraš hudiču zapisati z lastno krvjo, če hočeš hitro priti do bogastva. Nato se škrat (hudič) naseli v hiši in se mu moraš v vsem popolnoma podrediti.
Nekoč je imel kmet v hiši takega škrata. Enkrat se je namenil, da si bo postavil nov skedenj. Naročil je k hiši tesarje in ko so se ti že začeli veselo pripravljati na delo, niso našli niti ene deske, late ali kakšnega drugega kosa lesa, primernega za gradnjo. Ko pa so se drugo jutro zbudili, je bilo veliko dvorišče polno prvovrstnega gradbenega lesa.
Tudi v neki hiši v Grčaricah je pred leti domoval tak škrat. Temu so morali domači vsak večer dajati nekaj od hrane, ki so jo zaužili preko dne. Nek večer so na škrata pozabili. Zato pa je ta potem celo noč ropotal in kolovratil naokoli. Drugo jutro je bila cela hiša od tal do vrha zadelana s trnjem, na cvetju pa so bili potrgani vsi listi, tako da so samo še goli peclji viseli naokoli. - Drugikrat so imeli v tej isti hiši veselo poroko. Vladalo je splošno veselje, v katerem se na škrata nihče ni kaj dosti oziral. V tem pa so svatje nenadoma zaslišali nekakšno žalostno javkanje na podstrešju. Nekateri gostje so bili prepričani, da so videli živo kozo, kako gleda skozi podstrešno okno.
Kdor hoče imeti škrata v hiši, mora od trenutka, ko si to zares zaželi, nositi devet dni pod pazduho običajno kurje jajce. Iz tega se izvali škrat, ki je takoj na voljo v službi novemu gospodarju. - Nekoč je nek kmetič na tak način izvalil škrata, ki ga je takoj uslužno povprašal po želji. Malo prestrašen mu je kmet odvrnil: “Moj sosed me je danes hudo razžalil in mi storil krivico. Rad bi se mu maščeval!” Škrat se je na te besede hudobno zahehetal in rekel: “Le sleči si jopič in ga pogrni čez krtino, pa boš videl!” Kmet je napravil tako in takoj nato zaslišal iz sosedove hiše glasno kričanje. Neka nevidna roka je tam vešče in neumorno vihtela palico in jih zlobnemu sosedu naložila za poln koš in še čez.
Pri 'Burštaževih' v Komarni vasi so tudi imeli nekoč škrata v hiši. Domov ga je prinesel oče, ki je krošnjaril po Koroškem. Od takrat se je blagostanje te hiše nenehno povečevalo tako da so imeli domači vsega na pretek. Ko je radovedna gospodinja škrata nekoč vprašala, kje vendar dobi vse stvari, ji je odvrnil: “Vzamem reči povsod tam, kjer ljudje nad njimi niso napravili križa!” Je pa škrat zahteval, da mu njegove obroke hrane točno in vestno puščajo ob strani, drugače bo šlo vse narobe in bo nesreča pri hiši. A je že naneslo tako, da je enkrat gospodinja vendarle pozabila pustiti hrano zanj. Tedaj je začel neznansko razbijati in razgrajati po hiši, nazadnje je pa še telička zadavil. Ko se je to pripetilo naslednjič, so našli domači mrtvo kravo v hlevu. Škrat pa jim je za povrhu grozil, da bo vse po hiši razbil na drobne kosce. “Tretjič bo zadelo gospodinjo samo!” jim je dejal. A čez nekaj časa je umrl gospodar in z njim je izginil tudi škrat. Premoženje je iz dneva v dan bolj usihalo in ni bilo dolgo, ko je tudi hiša prešla v tuje roke.
Pri 'Kuatigarjevih' v Čermošnjicah je pred leti zganjal svoje norčije nek škrat. Pri belem dnevu je metal iz peči vso mogočo nesnago v skledo, iz katere je služinčad ravno jedla. Zganjal je takšne vragolije, da si je to kar težko predstavljati. Nekoč je padala toča v izbi, pa takoj nato v kleti, da je vino postalo motno. Tako je strašil ljudi in se delal norca iz njih, če mu niso takoj dali vsega, kar je zahteval od njih. Domači so naprosili župnika, naj ga zagovori in prežene. Škrat pa je župniku dejal: “Ti me ne moreš pregnati, ker si materi ukradel jajca!” Šele nekemu drugemu duhovniku je uspelo pregnati nabritega škrata. Nekateri ljudje so menili, da je bil res škrat, drugi pa so nasprotno govorili, da je imel pri vsem prste vmes neki propadli študent iz Ravnega dola, imenovan 'Kajfrla'.
36. Človek, ki je zagovoril hudiča
V Doljni Brigi je živel nekoč učen mož; svoje čase je hodil v “črno šolo” in ni dosti manjkalo, da bi bil posvečen v duhovnika. Često je čital iz velike knjige, ki jo je pred drugimi skrbno skrival, da ne bi, kakor je rekel, prišla nepoklicanemu v roke.
Pred mnogo leti se je podal na Sveto božično noč na Trško goro, kjer se križata dve poti. Tam si je odlomil “šisling” (enoletno leskovo palico) in začrtal okoli sebe krog. Potem je počenil v ta krog in čakal. Okoli njega je vladala globoka tišina, tako da je hudičev zagovornik, katerega je bilo vse huje stiskal strah, slišal lastno srce, ki mu je glasno bilo v prsih. Ni mu bilo treba dolgo čakati.
Ko je ura udarila enajst, se je nenadoma zaslišalo iz daljave glasno šumenje in bučanje vode, kot bi drl spenjen hudournik, ki podira drevesa in jih vlači za sabo, da gromko udarjajo drugo ob drugo. Vedno bliže in bliže je prihajalo hrumenje, vedno bliže se je slišalo valjenje in udarjanje hlodov. - Ali bo vodna ujma pokopala moža? Toda ne, ob krogu se je vse skupaj ustavilo in nastala je brezglasna tišina. Naslednji hip je začul mož strašno sikanje, žvižganje in zaganjanje, ki je bičalo zrak. Velikanske kače, debele kakor hlodi so se zvijale v klobčiče ena čez drugo. Z visoko dvignjenimi glavami in razprtimi žreli se se zaganjale proti zagovorniku, kakor bi ga hotele celega požreti. Vendar je tudi ta privid izginil in pojavil se je drugi. Okrog kroga so se v nepreglednem številu zbrale vse divje živali in zveri tega sveta. Željne in lačne človeškega mesa so vsaka po svoje rjoveleo, tulile in renčale. Čez čas je bil zagovornik izpostavljen spet novi, še trši preizkušnji. Zaslišal se je topot konjskih kopit, od katerega se je stresla zemlja in drhtel nočni zrak nad njo. Ogromna armada se je v besnem naletu zapodila proti risu, da bi pregazila in poteptala moža v njem. Toda horde so prodrle samo do kroga, potem pa so izginile in spet je vse potihnilo.
Vendar je najhujše šele imelo priti. Cela okolica se je naenkrat pokrila z visokimi, bučečimi plameni, da je bilo zagovorniku skoraj tako kakor ubogim dušam, ki trpijo ujete v večnem peklenskem ognju. Videl je svoje že davno umrle starše, sestre in brate ter botra in botro, kako se pečejo v ognjenih zubljih, poslušal, kako ga obupno kličejo na pomaganje, da jim ublaži grozne bolečine. Skoraj je revež znorel od teh klicev in tožb. Končno je odbila dvanajsta ura in prikazni so izginile. Tako je mož prestal vse preizkušnje. Če bi krog zapustil samo za širino človeškega lasu, če bi izgovoril eno samo besedico, bi bilo pri priči po njem. Tako pa se je prikazal pred njim sam hudič v zeleni lovski obleki. Rogatec je stopil v krog in ga vprašal osorno: “Kaj pa bi ti sploh rad od mene?” “Daj mi čarobno seme!” mu je takoj odvrnil mož. Nejevoljen in jezen mu je hudič res vrgel vrečko semena pred noge in izginil. Brižan je stopil iz kroga in se zadovoljen s plačilom napotil proti domu.
Od tedaj je možakar razumel govorico živali in se je znal z njimi tudi sporazumevati. Spoznal se je celo na govorico cvetov. Cvetlice so ponižno sklonile svoje glavice, kadar je šel on mimo, ter klicale za njim: “Vzemi me s seboj, vzemi me s seboj! Jaz sem dobra za to ali ono pomoč!” - Menda je dobil mož celo moč, da je premagal oblake in je lahko zaščitil okolico pred hudo točo. Spet drugi so trdili, da je znal točo tudi delati. - Med ljudi so krožile govorice, da je kmalu zatem umrl, medtem ko so nekateri trdili, da je moral za svoje dejanje delati hudo pokoro. Baje je živel sam samcat kot puščavnik in je le enkrat vsako leto prišel bos ob procesiji na Veliko soboto. Vse do svoje smrti pa je vsakogar mračno in resno svaril pred coprnijami.
V Rogatem hribu sta na sveto božično noč šla dva brata na neko križišče. Tam sta povlekla s palico 'ris', eden je počenil znotraj, drugi pa je stal zunaj kroga. Tako sta napeto čakala, kaj se bo zgodilo. Ko je ura v vaškem zvoniku z zamolklimi zvoki odzvonila, se je zaslišalo lomastenje, lomljenje in šumenje. Od neba so švigali ognjeni zublji, pred katerimi so dirjali konji in dvigali prašne oblake. Vse divje zveri tega sveta so bile zbrale okoli risa in so rjovele in renčale nanj. Prikazali so se mu davno umrli sorodniki, med njimi tudi boter in botra, in vsi so ga na vse pretege in ganljivo prosili, naj gre domov. Možakarju je bilo strašno tesno pri srcu. Ko se je nazadnje pojavil sam hudič in bruhal ogenj iz gobca, je v silnem strahu stopil iz kroga le za en droben korak. Takoj so ga pograbile čudne, spačene postave in mu izpulile lase z glave. Nato je stopil v krog tudi drugi brat. In spet se je začelo isto. Zemlja se je tresla od topota konjskih kopit, ognjeno morje je grozilo, da ga bo pogoltnilo vase. Toda možakar je bil pogumnejši od svojega brata in se ni dal zastrašiti. Ob dvanajsti uri so končno izginili vsi strahovi in čarovnije. Prikazal se je hudič v podobi lovca in po dolgem barantanju sta se zedinila: brata mora spet napraviti celega in pri hiši naj jim nikoli ne zmanjka denarja. Od takrat so v njihovem domu resnično imeli dovolj denarja.
37. Hudobni duh
V neki vasi pri Kočevju sta se dva zaljubljenca dogovorila, da bosta šla prav zgodaj zjutraj skupaj v mlin. Malo po polnoči je prebudil dekle nekdo, ki je bil po postavi in glasu čisto podoben njenemu fantu. Hitro se je oblekla in kmalu sta korakala v trdi temi drug poleg drugega proti sosednji vasi. Takrat je fant naenkrat rekel dekletu, naj malo potrpi, češ da ima v neki hiši v vasi važen opravek. Ker ga dolgo ni bilo nazaj, je popadla prestrašeno dekle ljubosumnost. Šla je in pogledala skozi okence v hišo. Takrat je videla čisto jasno, kako je njen spremljevalec treščil majčkenega otroka trikrat z vso močjo ob kljuko. Dekle je prevzela taka groza, da so se ji zašibile noge. Obrnila se je in kolikor hitro so jo nesle noge je zbežala proti cerkvi, saj bo le tam varna pred spremljevalcem, ki se je naenkrat spremenil v njenega zasledovalca. Hudobni duh - prepričana je bila, da ni mogel biti to nihče drug - jo je dolgo iskal, nazadnje pa, ko jo je odkril v božji hiši, je zarenčal: “Tvoja sreča, da si se skrila na tem mestu, drugače bi doživela isto usodo, kot oni nedolžni otrok maloprej!”
38. Jezdec na belem konju
Zgodilo se je v Gotenici. Nekega mrzlega zimskega večera so se zbrali fantje in dekleta v neki hiši ob “praje” (preji). In kot je pri takem delu v navadi, je bilo zelo veselo. V tej isti vasi pa je stala ena od hiš čisto samotna in zapuščena; govorilo se je, da to ni ravno mesto, kjer bi človek ponoči rad bil. Med delom je nanesel pogovor tudi na to hišo.
“Kdo si upa še danes v to hišo?” je nekdo izval prisotne. Nihče se ni oglasil. Končno, ko so padle stave, se je ponudila neka dekla. Rekla je, da bo za dokaz prinesla svečnik, ki tam še vedno leži pod klopjo pri peči. In je šla. Kmalu je dosegla zapuščeno hišo, ki se ji je reklo pri 'Križevih'. Vsa trepetajoča od strahu je vstopila. Že je stegnila roko za svečnikom, ko je nenadoma kriknila od groze. Zagledala je nekakšnega jezdeca na belem konju, kako jaha okoli klopi.
“Vzdigni svoj predpasnik!” ji ta zapove s strogim glasom. Ko dekla to stori, ji vrže v naročje majcenega otroka in jezno zakriči: “Če ne bi imel otrok blagoslovljene sveče v rokah, ga ne bi nikoli več videli!” Zatem jezdec v trenutku izgine. - Vsa trda in smrtno bleda od prestanega strahu se dekla z majhnim otrokom v naročju vrne domov, kjer jo že nestrpno čakajo. Otroka takoj izroči gospodinji, ki ji ga je skrivnostni jezdec ugrabil iz zibelke.
39. Prevarani hudič
Pred mnogo leti sta neke noči dva moška na Kočevskem srečala hudiča. Na vprašanje, kam se mu tako mudi, jima je ta odvrnil: “Grem v tistole hišo na koncu vasi, kjer je mati pozabila prekrižati svojega otroka pred spanjem. Če v tej noči kihne in mu nihče ne bo rekel 'Bog pomagaj', ga bom vzel s seboj!” - Oba možaka sta bila prepredenca, pa sta mu samo zaupno prikimala in se mu pridružila, rekoč, da imata tudi onadva isto pot, saj sta se namenila v tisti hiši ukrasti vola. Tako so šli skupaj. Šele pred hišo so se razšli, možakarja sta šla v hlev, hudič pa se je tiho in neopazno splazil v sobo. Ko je enkrat ponoči otrok res kihnil, sta se takoj oglasila moža v hlevu in zakričala: “Bog pomagaj, bog pomagaj!” Hudič je spoznal, da sta ga prinesla okoli, in je ves besen zavpil v gospodarjevo sobo: “Tatovi v hlevu, tatovi v hlevu!” Gospodar je skočil iz postelje in pohitel v hlev, kjer je našel oba moža. Ko sta mu povedala, kako se je vse začelo in kako sta prevarala samega hudiča, ju je, predno sta odšla naprej, celo pogostil in ju bogato nagradil.
Neki lakomni in požrešni mož je prodal škratu (hudiču) svojo sitno ženo. Kupčija je bila sklenjena po temeljitem barantanju. S hudičem sta se natančno dogovorila, kdaj lahko ta pride ponjo. Dvakrat je prišel nato hudič pred hišo, da bi žensko odpeljal, pa je vsakič ostal praznih rok. Nesrečnica ga je namreč milo prosila in jokala, češ naj jo samo še tokrat pusti, saj da bo šla tretjič z njim brez prigovarjanja. Hudič se je je nazadnje usmilil in pristal. Potem sta se znova dogovorila za uro. Žena si je izgovorila le to, da je ne sme motiti pri peki kruha, ker so tedaj ženske nemarno slabe volje.
Naslednji večer je prišel ob dogovorjeni uri hudič tretjič in našel žensko pri peči, ob kateri se je vneto ukvarjala s peko kruha. Da bi je ne motil pri peki, je sklenil hudič počakati, da bo ženska gotova. Čakal je in čakal, minevale so minute, ženska pa še ni bila gotova. Ker se je njegov čas iztekal, je hudiča minilo potrpljenje. Vstopil je noter in zgrabil žensko za ovratnik. Takrat pa je šele opazil, da ima pred sabo slamnato strašilo, oblečeno v ženska oblačila. Začel je strašno razgrajati; kričal je in tuleč iskal naokoli svojo žrtev, da bi jo uničil in raztrgal na kosce. Nazadnje je ves razkačen planil iz hiše. Kmalu je najšel žensko, ki se je umaknila na neko križišče in tam počenila v ris, katerega je potegnila z enoletno leskovo vejico. - S silo hudič tu ni mogel več nič opraviti, zato se je oprijel starih zvijač. Najprej jo je skušal premamiti in izvabiti iz kroga s sladkimi besedami. Ker ni to prav nič pomagalo, ji je nametal pred noge svetlikajočih srebrnih in zlatih tolarjev, da ji je kar vid jemalo od bleščanja. Pa tudi to ni zaleglo. Obljubljal ji je vse zaklade tega sveta, obljubljal ji je večno srečo in veselje, a zastonj.
Dogovorjena ura se je medtem iztekla in ženska se je rešila.
Nekoč je imel hudič ljubico. Ko je enkrat spet vasoval pri njej, je držala ona njegovo kosmato glavo v naročju in mu mršila lase. Tedaj se je kar na lepem začel hudič tako smejati, da ga je vsa začudena vprašala, kaj mu je. Hudič se je nato zresnil in ni hotel nič povedati, toda dekle, ki je bilo zelo radovedno, ga tako dolgo prosilo in rotilo, dokler ji ni zaupal vzroka.
“Vidiš tam divji kostanj?” ji je pravil. “Če bi šla in po golih kolenih prelezla okoli in okoli, potem ne bi mogel več priti k tebi.”
Komaj je hudič odnesel pete, je šla ženska k drevesu in - da bi videla, če drži, kar ji je govoril hudič, napravila vse natanko tako, kot je dejal. In res. Naslednji večer ni mogel hudič več priti k njej, le od daleč je žalostno gledal proti njej, govoreč tele besede:
“Ženskam ne smeš nikoli preveč zaupati!”
40. Srečni razplet
V hiši pri 'Bocnu' v Novih Lazih je živel nek resnično reven kmet. Nekoč pa je prišel k njemu tuj “gospod” in mu govoril takole: “Na tvoji njivi je skrito in zakopano veliko denarja. Če mi prepustiš tisto, za kar ti sploh ne veš, da je v hiši, potem je ves ta zaklad tvoj!” Ubogi mož, katerega srce je hlepelo po denarju, ni vedel, da je njegova žena noseča, in je seveda pristal. Po dogovoru naj bi mu bila kupnina ob določenem času postavljena na ognjišče.
Ko je prišel z dela domov, je seveda takoj povedal ženi o sijajni kupčiji. Tedaj pa začne ona bridko jokati in mu očitati: “Joj, možek, kaj si storil! Jaz sem vendar v blagoslovljenem stanju!” Mož se je grozno prestrašil, a ni bilo več pomoči. Srečno naključje pa je hotelo, da je istočasno, ko je prišel otrok na svet, ob ognjišču izvalila kura pišče in to iz enega od jajc, ki jih je običajno tam nosila in o katerih gospodar ravno tako ni vedel. Ko je prišel hudič - z njim je možakar sklenil kupčijo - po plačilo, je našel na ognjišču piščanca namesto otroka. Od grozne jeze je kar pozelenel v obraz. Zgrabil je piščanca in odletel z njim skozi strop. Napravil je tako luknjo, da je ni bilo več moč zakrpati. Pa tudi kure, ki so prej nosile po vseh kotih, potem niso hotele več ostati pod streho.
41. Hudičev kamen pri Rajhenavu
V bližini Rajhenava leži v divjem, romantičnem okolju kotlina, imenova 'Dolina smrek'. Na eni strani je lahko pristopna in porasla s prelepim smrekovim gozdom, na drugi pa se dvigajo strme skale. Na dnu kotline je vhod v podzemno jamo, vendar se zaradi strmine in kotalečega se kamenja ne pride daleč noter. Legenda pripoveduje, da so nabriti prebivalci Rajhenava nekoč prepričali hudiča, naj poskuša odnesti v to jamo posebno veliko, gmotasto skalo v velikosti brezovega grma. Odnesel naj bi jo na hrbtu, privezal pa naj bi si jo samo s tanko nitjo. Če se mu to posreči, bo njegova jama in duše vseh, ki bi zašli vanjo. Hudiču se je delo seveda ponesrečilo in ostal je praznih rok. Jezno je udaril po skali in izginil v zemljo, da bi tam še najprej uganjal stare nečedne posle. Skala pa je še danes zaznamovana z odtisom hudičevega hrbta.
42. Ježa na hudiču
Bilo je še v času, ko so morali fantje služiti vojsko in so morali šestnajst let in več nositi cesarski suknjič. Neki vojak, doma iz Mlake pri Kočevski Reki, se je iz nekega daljnega mesta odpravljal domov na dopust. - Dolga je bila pot, silno je bilo hrepenenje po stari domovini. Proti večeru, ko se je spustila noč, je čemerno zagodrnjal vojak v brado: ”Če bi se samo mogel peljati, pa čeprav s samim hudičem!” Takoj po teh besedah se je pojavila pred njim temna postava in rekla: “Pa se usedi name!” Vojak je bil neustrašen in je res napravil tako. In že sta šla, zvršala sta čez hribe in doline kakor vihar. Pa je vprašal vojak, kam da gresta. Postava mu je odvrnila: “Najprej moram v neko majhno deželo, v neko majhno vasico, v neko majhno kajžico, kjer se neko mlado dekle ravno češe. Tej je pravkar padel glavnik iz roke in poklicala je mene, rekoč: 'Naj te hudič odnese!'“ - Kmalu zatem sta pristala pred nekimi hišnimi vrati in vojak je spoznal, da je to njegova rodna hiša. Stopil je v izbo in videl mladenko, svojo sestro, ki se je česala. Njej je padel glavnik, ki ga je zdaj res pobral in odnesel hudič.
43. Hudičev prepad v 'Polomu'
V bližini steze, ki pelje od lepo ležeče farne vasi Polom proti Vrbovcu, se nahaja jama - vrtača, kakršne se pogosto nahajajo na kraški zemlji. Ker se iz teh jam ob mrzlih jutrih dviga megla, so stari ljudje v Polomu radi govorili, da vodi v pekel in da jo imajo v resnici peklenščki za dimnik. Nekoč so se podili tam okoli objestni pastirci in metali kamenje v jamo. Nenadoma se je pojavil sam hudič v podobi rdečega psa in zakričal na njih: “Kdo je razbil mojo skledo in krožnike?” Bledi kot zid in vsi prepadeni so stali fantički naokoli, prepričani, da jim je odbila zadnja ura. Tedaj je k sreči zaklical stari pastir: “Koza je bila, koza je šla čez kamenje, da se je usulo v kotlino!” Takrat je pograbil hudič ubogo žival in izginil z njo v globočino. - Naslednje jutro so na nekem grmu viseli ostanki njene kože.
44. Hudičev skok
V bližini naselja Bilpa se v romantično divji dolini v bližini reke Kolpe dviga kvišku velikanska pečina, ki se imenuje 'Hudičev skok'. Pne se visoko pod nebo in se grozeče dviga proti našim sosedom - Hrvatom. Ob vznožju pečine priteka iz osrčja zemlje ven potok, ki ga prebivalci imenujejo po nemško Divji potok (Wild Bach), kar izgovarjajo Bilp. Ljudje so prepričani, da tu zopet pride na dan Rinža, ki pri Mozlju usahne in ki si utira pot skozi drobovje zemlje, da bi se lahko kasneje spet združila v eno s Kolpo. V skali na sredini zija ogromna, črna votlina, kjer je bil nekoč davno, predno se je Kolpa tako globoko zajedla, iztok potoka. V tej votlini naj bi si, tako trdijo ljudje, sam hudič uredil prebivališče. Da bi mu ne prišli na sled, je svoje posle opravljal na drugi strani Kolpe, na Hrvaškem. Povsod, kamor je stopila njegova noga, je širil grozo, strah in žalost. Ljudje so bili brez moči proti njegovim zlim dejanjem vse dotlej, dokler ni neki hrvaški pop slučajno odkril njegovo skrivališče. Odločil se je, da bo hudiča s posebno močnim zagovorom pregnal iz votline. Hudič se je dolgo branil pred svetimi zagovornikovimi besedami, kričal je in rjovel, vendar mu ni bilo pomoči. Nazadnje se je moral vdati. Odhrumel je iz votline kakor vihar, skočil s skale in tuleč ter razširjajoč smrad zbežal v daljavo. Od takrat dalje je bila hrvaška dežela rešena strašne nadloge, na skali pod Hudičevim skokom pa se še danes vidi odtis hudičeve noge in njegovega konjskega kopita.
Druga legenda pripoveduje, da je v tej votlini domoval strašen hrvaški razbojnik. Na vse mogoče načine so ga lovili, mu nastavljali zasede, pa se jim je vedno izmuznil, saj nihče ni mogel odkriti vhoda v votlino. Nekoč pa se je posrečilo nekemu moškemu ugotoviti, v katerem delu votline razbojnik južina. Pa so na hitro sklicali vojaštvo in na gosto zastražili celotno območje okoli votline. Ob času kosila so ustrelili v označeni del votline z velikim kanonom. To je prisililo razbojnika, da je zapustiti votlino in se vdal. Vendar pa ni bil on edini prebivalec votline. Takoj za razbojnikom je skočil iz votline še sam hudič, katerega odtis noge in konjskega kopita je še danes razločno viden na goli skali.
www.gottschee.de
Kazalo