|  | Wilhelm
          Tschinkel, Gottscheer Volkstum, Ljudska
          izročila Kočevske, Koroška, ob Veliki noči, 1931. 
 Prevod:          Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej -
          V Kočevju, 1995.
 
 
 IZGINULA
      VODOVJA
 
 
 54. Izginulo
      jezero
 
 Na Borovškem hribu brbota iz nekega izvirka sveža, čista in zelo mrzla
        voda, zaradi česar so ga ljudje poimenovali 'Mrzli studenec'. Nekoč so
        izvir povečali in nemalo so se začudili, ko je začela voda iz vrelca
        še močneje pritekati in so po njej priplavale številne ribice ter veselo
        pljuskale po ledeno mrzli vodi. Tako je bil potrjen mit, ki je že dolgo
        govoril o nekem jezeru. Jezero naj bi bilo skrito visoko na Borovškem
        hribu. Okoli njega vlada nebeška tišina, v njem pa dremljejo začarane
        ribe. Redko se dogodi, da kak smrtnik zaide v njegovo bližino. Če pa
        se že zgodi, da ga kdo odkrije, tedaj ribe strašno udarjajo z repi po
        vodi in držijo gobce široko odprte, kakor bi hotele požreti vsiljivca.
 
 Nekoč je nekdo našel to jezero in ob bregu tri lesene skrinje iz tisovine,
      naložene ena na drugo. Može je imel malo raziskovalne žilice, pa je vzel
      od ene skrinje kos deske, z nožem vrezal vanjo ime Jezus in jo vrgel nazaj
      v jezero. Po krajšem času so našli isto desko v Kolpi. Jezero je torej
      podzemno povezano s Kolpo.
 
 
 55. Jezero pri Grčaricah
 
 Na mestu, kjer danes leži ljubka vasica Grčarice, je bilo nekoč veliko
        jezero. Na vzhodni strani jezera se je vlekla globoka dolina, kotanja,
        ki je ležala nižje od gladine jezera in ki jo je od jezera ločeval le
        majhen griček. Na tem gričku sta se nekoč nastanila dva brata, ki pa
        sta živela v stalnem razdoru in prepiru. Ko sta se nekoč odpravila ven
        na jezero, da bi lovila ribe, sta se po stari navadi zopet silovito sporekla
        in strupene besede so letele vsevprek. “Naj te jutri to jezero pogoltne!”
        je kričal eden, tresoč se od jeze. “Tebe pa še danes!” se je, nič manj
        razburjen, drl drugi. Tako sta se prepirala brata cel dan. Šele proti
        večeru so naznanili hitri udarci vesel, da se vračata domov. Medtem pa
        so se nakopičili na nebu črni oblaki in dvignil se je silen vihar, ki
        je drugače mirno, dremajoče jezero močno razburkal. Vedno bolj besneče
        in hrumeče je kipelo in pljuskalo jezero, ogromni valovi so se podili
        po gladini. Nazadnje se je pripodil en posebno ogromen in po kratkem
        in brezupnem boju odplaknil enega od bratov in ga potegnil v globino.
        Naslednji dan je zadela enaka usoda še drugega brata. Ko je jezero dobilo
        obe žrtvi, se je ohladila tudi njegova jeza in kmalu je bila gladina
        spet mirna in tiha. Povsod naokoli je zavladal tak nebeški mir, da nihče
        ne bi niti zaslutil, kako strašna tragedija se je pred nekaj urami odigrala
        na njegovi gladini.
 
 Toda le nekaj dni zatem je pričelo jezero nenadoma usihati. Bilo ga je
      vedno manj, dokler ni izginila zadnja kaplja vode in se je pokazala gola
      zemlja. Samo dve luknji v tleh sta kazali pot, po kateri ja izginila voda.
      Ljudje so pravili, da je skozi ti dve luknji razbesnjeno jezero vzelo s
      seboj tudi oba brata. Še danes pa verujejo, da sta dva studenca, iz katerih
      vaščani Grčarice črpajo izvrstno vodo, ostanka teh dveh jam.
 
 
 56.
      Reka pri Polomu
 
 Tam
      kjer danes leži prijazna vasica Polom, se je pred mnogimi, mnogimi leti
      razprostiral ogromen gozd, v katerem so bivale številne gozdne živali.
        Dolina, ki je danes od vseh krajev na Kočevskem najbolj borna kar se
        tiče vodnih zalog, je bila takrat polna izvirkov, saj je tam tekla velika
        reka, ki je le malo naprej odtekala v nek požiralnik.
 
 V bližnjih Hinjah pa je živel slovenski lovec Tjašončič, katerega je ta
      reka, kadar je narastla ob dežju, zelo ovirala pri opravljanju njegovega
      plemenitega poklica. In ta lovec si je meni nič tebi nič izmislil nek prav
      peklenski načrt, kako bo reki spremenil smer. Vzel je tako tri velike,
      okrogle deske, tri košare lepila in devet košar žagovine ter z vsem tem
      enkrat, ko je reka močno upadla, zamašil izvir. In res je voda prenehala
      izvirati. Lovec pa se rezultata svojega podlega dela ni mogel dolgo veseliti,
      saj ga je takoj zatem položila tako huda bolezen, da je umrl. Ko je umiral,
      se je njegovo telo čisto skrčilo, tako da je lahko spustil dušo v navadnem
      situ. Še prej pa je nekajkrat zaklical z medlim, ugašajočim glasom: “Odprite,
      odprite..!” Nihče ni vedel, kaj je hotel povedati s temi besedami. Verjetno
      je mislil, naj spet odprejo zamašeni izvir.
 
 Nekoč je padel par vprežnih volov v nek požiralnik, pa sta se vsa napihnjena
      čez kratek čas zopet prikazala na Krki. Samo ob dolgotrajnem deževju reka
      spet ubere staro pot ter namoči travnike, polja in vas. Polomčani takrat
      govorijo: “Voda je spet prišla ven!”
 
 
 www.gottschee.de
 
 
  
 
  Kazalo 
 
 
 |