Prevod: Čero Justina, Vesna Mislej, Igor Mislej - V Kočevju, 1995.
POROKE MED SORODNIKI
81. Nebeško svarilo pred krvoskrunstvom
V Gotenici v hiši pri ’Šmurknu’ sta živela zakonca, ki sta imela sina in hčer. Sin je še rosno mlad odšel v širni svet, da bi si služil vsakdanji kruh. Ko se je po dolgih letih vrnil domov, svojih staršev ni več našel živih. Nihče v vasi ga ni poznal in tudi sam je komaj prepoznal hišo, v kateri se je nekoč zibala njegova zibka. V svetu si je, ker je bil pridnih rok, prislužil kar nekaj denarja, poleg tega je bil postaven in lep mož, tako da si je kmalu zatem, ko se je spet udomil v rojstnem kraju, pridobil simpatije vseh mladih deklet v vasi. Deklico, ki mu je bila najbolj pri srcu, je zaprosil za roko.
A glej, ko se je poročna povorka napotila proti cerkvi, je začelo med krvavimi kapljami dežja, padati izpod neba kamenje.
“Kaj pa naj to pomeni, lepa Leni?” se je ženin prestrašen in s strašnim sumom obrnil na nevesto. Ker pa mu ta ni odgovorila, jo je spraševal dalje: “Pri Bogu, če veš, povej, kako se je imenoval tvoj oče!”
“Stari Šmurken..,” mu je odvrnila.
“In mati?” ji je vpadel v besedo.
“Stara Šmurkna.”
Ko je ženin zaslišal ta odgovor, mu je bilo, kot bi mu hotelo počiti srce v prsih. Žalostno je dejal svoji ljubljeni nevesti:
“Gorje, Šmurknova sta bila tudi moja oče in mati! Usoda se je grdo poigrala z nama, zakaj midva sva brat in sestra.”
82. Huda pokora za krvoskrunstvo
Dva moža sta nekoč zašla v gozdu nad Kočevsko Reko. Tavala sta in tavala ter končno prišla do velikega ognja. Poleg je sedela neka ženska. Ko sta jo prosila, če lahko prisedeta in se pogrejeta ob ognju, jima je z globoko, smrtno žalostjo v glasu odvrnila: “Lahko ostaneta, če hočeta. Vendar dvomim, da bosta po tem, kar se bo dogajalo, res zdržala in ostala, pa čeprav vama nihče niti lasu ne bo skrivil.”
Ob enajstih zvečer je začel naenkrat kot strela z jasnega divjati po gozdu silen vihar, da se je tresla zemlja. Naenkrat so se razklala tla pred njimi in iz poke se je med ognjem in dimom pojavil sam hudič. Za prestrašena moža se ne zmenil, pač pa se je z nepopisno krvoločnostjo vrgel na ubogo žensko. Z nohti, dolgimi in ostrimi kot britev, ji je praskal in lupil kožo z živega života, jo v poblaznjeni divjosti trgal na koščke, ji vlekel drobovje iz života in jo nazadnje vso razsekal v nerazpoznavno, krvavo gmoto. Tako zverinsko se je znašal hudobec nad nesrečnico, ki je tulila od bolečin, vse do dvanajste ure. Ob tej uri je hudiča v hipu zmanjkalo in žena je sedela ob ognju taka, kot je bila poprej.
Po vsem tem je ženska le žalostno rekla:
“Ker sem se poročila s sorodnikom, me takšno trpljenje čaka vsako noč, od zdaj pa na veke.”
www.gottschee.de
Kazalo